Šundar na Žirovskem

Malo političnih pa še tatvine za povrhu

Po tistem, ko se je začelo govoriti, da so postali arhivi Udbe dostopni tudi za običajne državljane, so se nekateri bolj radovedni Žirovci odločili, da si bodo ogledali svoje dosjeje. O tem, kaj so našli, mi sicer ni znanega veliko, le eden izmed njih mi je razlagal, da šoka, kdo od domačinov ga je ovajal, ne bo mogel nikoli pozabiti. Danes so tudi »ovaduhi« že stari in betežni, in kdove, ali se sploh zavedajo, kaj so s svojo pravoverno pripadnostjo bivšemu režimu hudega storili svojemu sosedu, prijatelju, znancu? Verjetno ne …

Kraje

Bilo je že pošteno temno, ko sva z gospodom F.-jem sedela v njegovi kamri in se smejala najrazličnejšim dogodivščinam. Ker je varčnosti navajen že iz mladosti, se mu je tudi danes, ko ima dobro pokojnino in si lahko marsikaj privošči, zdi škoda plačevati previsokega računa za elektriko, sva sedela v temi. »Ko sem bil mlajši, sem velikokrat rad pogledal v kozarček,« mi je pripovedoval s šegavim glasom.

»Večkrat sem skupaj s svojimi pivskimi kolegi sedel v gostilni in domov se nam ni dalo oditi. Kaj pa bi delali tam? Gledali ženo in poslušali njene očitke?! Oh, kako smo se norčevali iz K.-ja! Z nami je šel stavit, da bo v gostilni zdržal več kot teden dni. Vmes je malo prespal na kozolcu, zjutraj, ko so se odprla vrata, pa je že bil na svojem stalnem pivskem mestu. Peti dan se na vratih pokaže njegova žena. V roki je držala cajnco, v kateri je možu prinesla nekaj hrane. Bilo ga je tako sram, da ji je vrgel prineseno v glavo in jo v zahvalo še pošteno oklofutal. Bili smo pijani in zdelo se nam je tako smešno, da smo se jima na ves glas krohotali. Toda to nam je zameril. Naslednji dan ga ni bilo na spregled. Malo se nam je tudi maščeval. Ko smo za štalo iskali kolesa, jih ni bilo. Pozneje smo jih našli zakopane v gnoj, ki ga je imel gostilničar na drugi strani kozolca.«

Velikokrat, ko so bili pivski bratci popolnoma mokri od znotraj, niso hoteli, da jih kaj podobnega doleti tudi od zunaj. Ko so iz gostilne odtavali domov, so pograbili prvi dežnik, ki jim je prišel pod roke. Seveda se je zgodilo, da ta ni bil pravi. M. je bil še posebej »gorak« vsakemu, ki ga je srečal, če je ostal brez marele. Podedoval jo je po starem očetu in je imela že muzejsko vrednost. Nekoč ko je bil kar precej nadelan, jo je nekje založil, zato je na cesti zakolovratil do prvega pešca in mu skušal iztrgati dežnik iz rok. Napadeni se je postavil v bran z besedami: »A ni dovolj, da si mi med vojno podrl hišo in potem še žensko za povrhu?!« M. se je branil, da ne ve, kaj govori. Toda napadeni lastnik dežnika je še naprej kričal tja v tri dni, da ne bo dal za novo cesto niti pare, da so ga že dovolj pokradli in da naj delajo kar tisti, ki so se med vojno »sončili«, namesto da bi se borili.

Tevlačke

Opravljanju se po žirovsko reče »tevlanje«. Tistemu, ki opravlja, pa »tevlač« ali »tevlačka«. Tako je neki žirovski možakar kar dolgo let živel v strahu, da se bo hiše prijel vzdevek »Pri tevlaču«, saj je njegova žena rada raznašala razne neresnične govorice po vasi. Pa se mu je zdelo, da podobno namero najlažje prepreči tako, če sosede, ki so njegovi ženi govorili Tevlačka, toži. Toda sodnik, ki je bil razsoden mož, je možakarja prepričal, naj raje vzame v roke ženo, kot da nič krive sosede vlači po sodniji.

Več starejših ljudi mi je pripovedovalo zgodbo o neki »prefriganki«, ki je, potem ko je rodila nezakonskega otroka, mešetarila z očetovstvom. Ugotovila je namreč, da bi se dalo kakšen dinar »izpleti« še od ljubčka, ki je prihajal bolj občasno. Seveda se žena izbrane žrtve ni in ni mogla sprijazniti, da se bo hišni proračun zmanjšal za »alimente«. Svojega moža je prisilila, da je šel ne pregled krvi, in ko so na podlagi preiskav le našli pravega očeta, le-ta revežu, ki je že več kot leto in pol zastonj plačeval, ni hotel vrniti denarja. Tevlanja o tem primeru ni bilo ne konca ne kraja.