V spomin: Esad Biljali (1933-2007)

Mi, gorenji ljudje, ki smo že itak visoko in gremo še bolj gor, dostikrat zviška gledamo na tiste, ki so »od dol«, »ta spodnji«. Včasih z razlogom, še večkrat brez njega. V bolnišnici na Golniku je 4. decembra umrl mož albanskega rodu, ki je večji del svoje delovne dobe preživel v Žireh in med Žirovci, pri tem pa odigral izrazito pozitivno vlogo v posredovanju med različnimi ljudmi in kulturnimi držami in si upravičeno prislužil vzdevek Ambasador.

Rodil se je 2. decembra 1933 v vasi Pirok pri Tetovu. Izučil se je za slaščičarja, delal v Dubrovniku in na Vrhniki in leta 1959 odprl samostojen lokal v Žireh. To mu je omogočil moj oče, ki je bil takrat župan. Iz hvaležnosti je mladi mož z ženo Razijo prišel na obisk in v dar prinesel – celo torto! V letih, ko so tudi pri županovih jedli še bolj skromno. Mama se je hotela oddolžiti tako, da je narezala edino in najboljše, kar je bilo tisti dan pri hiši – kos slastnega špeha. Gosta sta sedela pred pladnjem, preplašeno gledala vanj, a se te kranjske dobrote nista niti dotaknila. Ko sta odšla, smo lačni ostali pomlatili oboje, najprej špeh, potem pa še torto. Mama v svoji dobri veri pač ni vedela za kulturno razliko, ki je med nami in njimi, svoje pomote se je zavedela šele, ko je bilo že prepozno …

Esad ji tega nikakor ni zameril. Kakor ni zameril poznejšim žirovskim veljakom, ki mu nikakor niso dovolili, da bi zgradil nov lokal v centru. Trideset let so mu ponujali različne lokacije v bližini, on pa je vztrajal v najetem lokalu v stari Maticovi hiši nasproti Zadružnega doma. Vse dokler ni njemu in sinu Memetu uspelo, da sta leta 1995 dogradila in odprla novo Ambasado na istem mestu, v strogem centru! Tu je zdaj dom njihove številne družine, sedež občine in mnogih drugih lokalov.

Aja, zakaj Ambasado? Zato, ker se je v njegovi slaščičarni oglasil skoraj vsak, ki je v Žiri prišel ali iz njih odhajal. Tu smo se srečevali, zvedeli to in ono in se dogovorili, kam in kako naprej. Nekoč vstopi Janko Smole, takrat zvezni finančni minister v vladi Milke Planinc, ki si je nad Žirmi postavil svoj drugi dom. Najprej stopi v Esadovo kuhinjo k telefonu (gori v Goropekah ga še ni imel) in nekam pokliče. Potem pa se iz kuhinje zasliši: »Milka, dobili smo kredit!« In koliko je bilo še takih dogodkov in dogovorov, koliko informacij se je tu izmenjalo še pred informacijsko dobo.

Esad torej ni bil le slaščičar. Bil je tudi dolgoletni predsednik Turističnega društva Žiri, predvsem pa človek, ki je bil kar naprej »na uslugo« na način, da je bila vsota uslug z njegove strani bistveno večja od obratne. Ni bil samo Ambasador, bil je preprosto – dober človek. In kot takega ga bomo ohranili v spominu vsi, ki smo bili njegovih malih, a številnih in premalo upoštevanih dobrot deležni.