Čunga lunga, nakar še Albanija

Besedilo: Andreja Kopač
četrtek, 29. november 2007 / 06:00

Tega, da smo turizem ljudje, se ne da prisiliti. To preprosto je - ali pa ni.

Tisti, ki jih v Žireh tako ali drugače zanima turistični utrip, se z Vlasto Pečelin srečujejo domala na vsaki prireditvi. Zlasti na pohodu po Rapalski meji, ki je njena specialiteta, nenazadnje jo je udejanjila tudi v diplomski nalogi. Kadar jo kdo vpraša, kaj jo zanima, se zasmeje in preprosto odgovori: »Vse živo.« Ko beseda nanese na razvoj turizma v Žireh, zamahne z roko in nekaj, kar je podobno razočaranju, se dotakne njenih oči. Kljub temu pa vztraja, saj je prepričana, da so turizem predvsem ljudje, in zato brez njenih zavihanih rokavov ne mine niti Žirovski kolesarski krog, pa koncert z moškim pevskim zborom Alpina v utrdbi Rupnikove linije in še marsikaj drugega.

Izjemno rada potuje. Zlasti v kraje, ki jih ni moč najti na turističnem zemljevidu. Ko mi je pripovedovala o doživetjih iz Irana, kjer je bila pred leti, so mi stale dlake pokonci. Pa te ni bilo nič strah, jo vprašam. Odločno odkima, češ kakšne neumnosti se mi motajo po glavi. Nato me pouči, da je v vsaki deželi, kamor se nameni, potrebno spoštovati njihove običaje in navade. Če ne, potem smo turisti kot sloni v trgovini s porcelanom. Upa, da bodo nekoč prihajali turisti tudi v Žiri.

Lani jo je srce povleklo v Mongolijo, kjer je s skupino popotnikov s celega sveta najela kombi, odpeljali so se v puščavo Gobi, doživeli festival, ki ga Mongolci priredijo ob svojem državnem prazniku. Najbolj so se ji zdele zanimive konjske dirke. Na poti skozi neobljudene predele so naleteli na posamezne vasi, in ni mogla verjeti, v kakšni samoti živijo ljudje. Pomanjkanje vode, malo hrane in skromno življenje, je bilo opaziti na vsakem koraku.

»Pa še to, kar imajo, delijo s popotniki, ki jih obiščejo. So zelo gostoljubni in srčni. Le jezik je dokaj nenavaden. Sporazumevali smo se z rokami ali s slovarčkom. Ko jih poslušaš, se zdi, kot da bi pljuvali, grgrali, sikali. Ponavadi se zmeraj naučim vsaj nekaj besed jezika, kamor grem, pri mongolskem jeziku pa ne, bilo je nemogoče.«

Letos si »skočila« le do Makedonije. Kaj te je vodilo tja?

»Veliko večino balkanskih dežel sem že prepotovala, le v Makedoniji me še ni bilo. Zanimivo je, da iz Ljubljane vozi do Skopja redna linija in to trikrat dnevno. S fantom Aljošo sva bila na avtobusu edina Slovenca. Vožnja je bila divja, zelo pustolovska, zelo glasbeno obarvana, saj so najini sopotniki vrteli svojo popularno narodnozabavno glasbo. Na cilj smo prišli dve uri pred časom, kar je neverjetno, saj smo se vmes dvakrat ustavili zaradi okvare avtobusa.«

Kaj te je presenetilo v Skopju?

»Avtobusna postaja, pred katero se lahko ljubljanska skrije v mišjo luknjo. Enkratna je in zelo moderna. Žal pa se Evropa konča že v prvi stranski ulici, tam se začne »Turčija«, s tlakovanimi uličicami, majhnimi trgovinicami, lokali, iz katerih diši meso z žara. Moram reči, da me je najbolj vleklo prav v te predele.«

Upam, da se ti moja vprašanja ne bodo zdela preveč nenavadna, ampak, … Zanima me, kakšen vtis so nate napravili domačini?

»Najbolj mi je segla do srca prijaznost. Nihče nama ni odklonil pomoči. Zato, da bi nama ustregli, so celo naredili kakšen korak več, kot je bilo potrebno. Domala z vsakim sva se lahko zapletla v klepet, marsikaj vedo o svoji zgodovini, ki je, zanimivo, drugačna od tiste, ki smo se jo učili v šoli. Pravili so nama, da je bil Aristotel Makedonec, grške zgodovine ne priznavajo. Zaradi te svojstvenosti so sprti z vsemi sosedi.

V Makedoniji je veliko pravoslavnih samostanov. Enkratni so. Na primer Preskavec. Do njega sva plezala v dežju, sredi noči, in ko sva potrkala na vrata, sprva ni bilo videti žive duše. Potem se nekje odprejo vrata, povabijo naju noter in z domačini smo se usedli za mizo in debatirali pozno v noč. O vsem, največ o starih dobrih jugoslovanskih časih. Lahko si predstavljaš, kako enkratno sva se počutila. Všeč nama je bilo tudi, ker so bili odprti za najina stališča, celo radovedno so naju poslušali. Moram pa reči, da sem se raje kot o politiki, z njimi pogovarjala o zgodovini.«

Ves čas imam občutek, kot da imajo Makedonci v sebi globok občutek narodne pripadnosti?

»O, ne bodo se zlahka vdali, čeprav moram reči, da imajo Albanci, ki predstavljajo velik del makedonskega prebivalstva, svojo varianto zgodovine. Poučevali so naju, da bi morala biti Makedonija del Albanije /smeh/.«

Kaj ti je padlo v oči, ko sta zavila v lokale?

»V središču večjih mest pravzaprav sploh ni zanimivo, zdelo se mi je, kot da sem v kateremkoli evropskem mestu. Dolgčas. /smeh/. S fantom sva želela doživeti tisti pravi utrip dežele, zato sva zmeraj zavila kakšno uličico vstran, šele tam je bilo tisto pravo.«

Kakšno pivo pijejo?

»Verjetno Laško. Srečala sva nekaj ljudi, ki so nosili reklamne majice te slovenske pivovarne /smeh/.«

Kaj ti je še padlo v oči?

»Ko sva se odpravila proti jugu, do Prilepa in naprej do Bitole, sem ugotovila, da se je, vsaj kar se poimenovanja ulic tiče, tam čas ustavil. Še zmeraj obstajajo Titove in Kardeljeve ulice, prav zabavno se mi je zdelo. Na Ohridu je bilo še zmeraj zelo lepo, kot v dobrih starih časih. Srečala sva celo peščico slovenskih turistov.«

Palce sta nenehno dvigovala, mar ne?

»Niti ne. Večinoma sva se vozila z avtobusi. No, ja, včasih tudi štopala. Z Ohrida do Prespanskega jezera sva pa res le dvigovala palec. Čeprav so naju strašili, da ne bova imela veliko sreče. Že kmalu je nama ustavil možak z mercedesom. Bil je zelo zgovoren, dobro smo se ujeli in očitno mu je bilo povsem logično, da naju odpelje na kosilo, kjer smo v nedogled razpravljali o tem in onem. Bila sva zelo počaščena, saj je očitno pozabil na svoje obveznosti. Težko sva se privajala dejstvu, da ko prideš v Makedonijo, si njihov gost, ne le v besedi, tudi v praksi. Najprej se mi je zdelo nenavadno, vendar so naju prijazni vozniki prepričali, da je to del njihove srčnosti. Enako se nama je zgodilo, ko sva se napotila v Albanijo. Voznik avtobusa je po telefonu poklical svoje sorodnike čez mejo in ti so naju čakali pri carini, brez heca. Nato so naju naložili v avto in odpeljali do Tirane. Vozili smo se po najbolj nemogoči cesti, kar sem jih kdajkoli videla. Na eni strani prepad, na drugi strani nagrobniki tistih, ki so že zgrmeli v prepad. (smeh) Sem in tja sem zamižala, …«

Ojej, potem pa je bilo res hudo, če je bilo tebe strah …

»Ja, tudi najboljšim se to dogaja. /smeh/ Bila sem že v Iranu, Turčiji, povsod sem doživela situacije, v katerih človek zapre oči.«

Kako je bilo potem v Albaniji?

»Zapomnila si jo bom po silni revščini, ki bode v oči. Razen, seveda, v mestih, tam so z eno nogo že v Evropi. Malce nerodno je bilo, ker redko kdo zna angleško in se je bilo težko sporazumevati. Še zmeraj smo na vsakem koraku videvali bunkerji, vendar se jih čez čas navadiš. V štirih dneh, kar sva bila tam, nama ni uspelo z nikomer govoriti kaj več, kot je bilo nujno. V Tirani na primer sva prespala pri neki družini, sin naju je preprosto pobral na cesti. Zvečer nimajo elektrike, hladilniki delujejo na agregate, z nama so zelo po domače delili kopalnico in dnevno sobo, najino prenočišče jim je pomenilo dodatni zaslužek. Niso pa bili poceni (smeh). Nasploh Albanija ni poceni država, to moram reči.«

Menda je pokrajina še zmeraj nedotaknjena?

»V Skadru sva obiskala trdnjavo, kakšen prekrasen pogled na visoke gore v ozadju sva doživela! Nimam besed, da bi opisala. Potem sva se domislila, da morava to lepoto uživati čim dlje. Zato sva postavila šotor in še iz spalne vreče opazovala svet okoli naju.«

V Albaniji verjetno protikadilski zakon še ne obstaja?

»/smeh/ Tam je vse drugače. Na cesti je videti ogromno mercedesov, ta tip avta je zanje zakon. Zato pridejo nasprotja, ki jih je opaziti izven mestnih središč, še toliko bolj do izraza. Tam so barake iz kartona, ceste so brez asfalta, avtobus vozi, kadar vozi ... Revščina, ki se človeka globoko dotakne. Ko sva se znova vračala v središče Tirane, sva naletela na fanta, ki nama je v brezhibni angleščini pripovedoval, da po cele dneve igra na internetu igrice ali pa se dolgočasi. Njegova prijatelja sta si krajšala čas s prodajo nekega orodja, pa ne zato, ker bi potrebovala denar, marveč zato, da jima ne bi bilo dolgčas. In potem novi šoki ob soočenju z revščino na podeželju, pa s tem, da je bilo na cestah veliko revežev, pohabljencev, brez rok in nog. Očitno zunaj mest ni nobenih zdravnikov, ali pa zanje nimajo denarja.«

Te ni bilo strah?

»Hm, ne. Zakaj le? Sicer sem brala, da ob meji s Kosovom še obstaja krvno maščevanje. Vendar me ni bilo strah, oni so bili daleč stran, tisti pa, ki sem jih srečevala, so bili do mene zelo prijazni. (smeh)«

Je bila ob vrnitvi tvoja potovalka polna spominkov?

»Zmeraj, ko grem na potovanje, prinesem kaj s seboj. Letos pa sem prinesla le žvečilni gumi Čunga lunga. Nostalgija pač (smeh).«