Raje prijazna kot pa uničujoča

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 17. november 2008 / 06:00

Bernarda Žarn, znan obraz z nacionalne televizije, je pred kratkim postala femme fatale 2008.

Bernarda Žarn, znan obraz z nacionalne televizije, je pred kratkim postala femme fatale 2008. Voditeljica, ki prihaja iz Posavja, pravi, da sebe ne dojema kot veliko fatalno divo. »Prav tako ne delam velikega cirkusa iz tega, kar počnem, in se mi zdi zelo v redu, da človek ostane na realnih tleh,« pove Bernarda, ki skuša strogo ločevati javno življenje od zasebnega. Doma je, kot

poudarja, povsem navadno dekle, včasih veselo, drugič zaskrbljeno, otožno, žalostno …

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika naj bi bila fatalna ženska tista,
ki zaradi svoje lepote in nenavadnosti odločujoče, navadno negativno vpliva na moškega. Za vas, ki veljate za zelo prijazno osebo, bi kaj takega težko rekli …

»Po izboru sem povedala, da se mi zdi neumno in nepotrebno opravičevati se za nekaj, za kar se nisem niti sama predlagala, še manj pa izbrala. Niti svoji mami nisem rekla, naj glasuje zame. Bralke in bralci edicij Delo Revije so se tako odločili in oni vedo, kaj so videli v meni. Se pa rada pošalim, da sem pa že raje prijazna in simpatična kot pa uničujoča. Mislim, da niso iskali femme fatale po slovarski definiciji, ampak, kot so dejali organizatorji izbora, žensko z vsebino, karkoli to že pomeni. In če me ljudje tako dojemajo, sem zelo počaščena. O prijaznosti pa naj dodam, da mislim, da ni človeka na tem svetu, ki bi bil vedno 'oh in sploh super', samo dobrovoljen in nasmejan. Vsi imamo svoje negativne lastnosti, se pa trudim čim manj obremenjevati druge, če sem vstala z levo nogo ali se mi je kaj slabega zgodilo. Stara modrost pravi, da vsako sonce meče tudi svojo senco. Trudim se s pozitivne perspektive gledati na življenje, ki je seveda včasih tudi težko in kruto, se mi pa zdi, da je z nasmehom lažje premagovati težave.«

Kako so dejstvo, da ste fatalka leta, sprejeli vaši najbližji?

»Okoli sebe imam – hvala bogu - ljudi, ki ne mitizirajo mojega poklica in pojavljanja v medijih. To se jim zdi bolj cirkus kot pa kaj zares pomembnega v življenju. Ne mislim cirkusa v slabšalnem pomenu besede, ampak tudi sama se trudim biti zvesta svojemu bistvu in strogo ločiti javno življenje od zasebnega. Ko zaprem domača vrata, skušam odložiti breme vseh stvari, ki jih počnem. Doma sem povsem navadna punca, tako kot vse ostale, včasih vesela, drugič zaskrbljena, otožna, žalostna, razmišljujoča. Bližnji so mi seveda čestitali, niso me pa doma, na primer, čakale rože ali pa vrtnice v banji. (smeh)

Kaj pa oboževalci? Vam pošiljajo rože?

»Včasih se zgodi, da me v službi pričaka kak šopek, sporočilo. Načeloma gre za prijazna sporočila naklonjenosti.«

Težav s preveč vnetimi oboževalci torej nimate?

»Se je tudi že zgodilo, a o tem ne bi govorila.«

Na TV Slovenija delate že enajst let, gledalci vas poznajo predvsem kot urednico in voditeljico oddaje Prvi in drugi. Glede na to, da so vam na nacionalki že zaupali vodenje velikih projektov, kot je denimo Ema, kar malo preseneča, da vam ne dajo vidnejše vloge ...

»Bila bi krivična, če bi se pritoževala, ker so me že večkrat povabili k vodenju Eme, vodila sem tudi Slovensko popevko in še bi lahko naštevala, tako da na televiziji ne pozabijo name, kadar gre za velike projekte. Zaenkrat rada ustvarjam oddaje Prvi in drugi in TV Pogled, v katerih predstavljamo 'bonbončke' iz televizijskega programa; oddaje, ki bi jih bilo še posebej škoda zamuditi in zgodbe iz zakulisja. Med delom se srečujem z veliko različnimi področji, saj vemo, da mora nacionalna televizija poskrbeti za vse ciljne publike, torej usmerja svoj pogled v mnoga obzorja, ne samo v tisto, v katerega zre večina.«

Nimate ambicij po vodenju kakšne bolj odmevne oddaje?

»Ne rečem, da me ne bi veselil še kak večji voditeljski izziv, a ob pravem času in ko bom res začutila, da je oddaja prava zame.«

Če bi lahko sami izbirali, kakšno oddajo bi vodili?

»Gotovo oddajo, v kateri bi bila v stiku z ljudmi in bi se lahko pogovarjala z njimi. Oddaja bi bila vesela in optimistično obarvana - tovrstne tematike so mi mnogo bolj 'pisane na kožo' kot na primer resne in boleče.«

Nad učiteljskim poklicem se ne navdušujete več?

»Od malih nog sem bila prepričana, da bom učila. Še zdaj se mi zdi ta poklic zelo lep. Če ga ljudje delajo s srcem, lahko dobesedno ta svet pomagajo narediti lepši. Mladim bitjem pomagati odkrivati neznano in novo, je res lahko nekaj lepega. A življenjska pot me je pač odnesla drugam in hvaležna sem, da lahko počnem to, kar zares rada delam. Zdaj se v razredu ne vidim, ne vem pa, kaj bo čez petnajst let.« (smeh)

Nekateri mediji ne posvečajo veliko pozornosti uporabi knjižnega jezika. Vas to kot slavistko moti?

»Nacionalna televizija je po zakonu dolžna skrbeti za kultiviran jezik. Absolutno se mi zdi potrebno skrbeti za primeren nivo jezika, hkrati pa se je treba tudi zavedati, da je jezik živa tvorba in mediji ne morejo biti le muzej, ampak galerija jezika, kot je v oddaji Gledamo naprej, ki sem jih pripravljala poleti, dejal dr. Marko Stabej.«

Od kdaj se vas drži vzdevek Berni?

»V osnovni šoli smo bile sošolke obsedene z nekimi numerološkimi analizami. Seštevek črk pri imenu Bernarda ni bil srečen, potem pa smo ugotovile, da bilo bolje, če bi imenu odrezale repek in postala sem Berna oz. Berni. Šlo je torej za pubertetniške muhe, sicer pa se mi zdi, da večina Bernard in Bernardov kličejo Berni tudi brez numeroloških analiz.« (smeh)