Spomini na prihodnost

Referendum, na katerega gremo v nedeljo, je v znamenju velikega paradoksa. Glasovali bomo o nečem, kar se mora zgoditi, ne glede na to, ali bomo povečini za ali proti. Pokojninski sistem je treba reformirati, ker se bo sicer sesul; to je jasno vsem, a so nekateri kljub temu proti. Delo na črno in »sosedska« pomoč sta del naše žlahtne delovne tradicije, a v kapitalizmu in pravni državi, kjer je vse obdavčeno in morajo zakoni veljati za vse, se mora s tem načinom dela nehati, to zahteva tudi EU; kot kaže, bo večina kljub temu glasovala proti. Arhivi morajo biti v demokratični družbi odprti in vsem enako dostopni; hkrati so tudi v najbolj demokratičnih državah nekateri arhivski fondi za določen čas še nedostopni, ker je tako v interesu državne varnosti. No, nekateri bodo kljub temu glasovali za to, naj bo vse dostopno vsem, kot da živimo v neki anarhični družbi …

V navedenih treh referendumskih zadevah nas povečini obvladujejo spomini na preteklost, ko je bilo v teh rečeh bistveno drugače. V socializmu smo imeli skoraj polno zaposlenost, pokojninska blagajna je bila tako polna, da so denar iz nje uporabljali tudi za nepokojninske namene. Zato ljudje, ki so z glavo še v tistih časih, žonglirajo z naslednjim argumentom: ustvarite nova delovna mesta, pa bo tudi v pokojninskih skladih spet več denarja in reforma sploh ne bo potrebna! Tako govorijo, čeprav vedo, da bo delovnih mest vse manj. Tudi v gospodarskih družbah, ki poslujejo dobro, težijo k zniževanju števila zaposlenih – da bi manj delavcev naredilo še več. Gospodarstveniki hkrati zahtevajo, da bi se število delovnih mest v t. i. državnem sektorju znižalo vsaj za tretjino, če ne kar prepolovilo. To bi morala vlada narediti z dekretom, pravijo in zagotavljajo, da bi preostali dve tretjini zaposlenih naredili ravno toliko kot zdaj vse tri tretjine – toliko naj bi bilo v njihovem sedanjem načinu dela še rezerve. Seveda bi morali hkrati prepoloviti velikansko količino papirjev, ki jih moramo zdaj izpolnjevati v birokratskih postopkih in ob katerih je vsem jasno, da dobršen del vsega tega počnemo samo zato, da lahko birokrati opravičujejo svoj obstoj … No, ne vem, tako vsaj trdijo nebirokrati, tisti, ki živijo od stvarnega dela, tako industrijskega kot intelektualnega.

Prijazni so tudi spomini na čase, ko smo hodili pomagat sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so gradili nove hiše. Se še spominjate »betonskih veselic«? Je bilo to delo na črno? Z vidika sedanjih zakonov in EU je seveda bilo, a v naših spominih živi kot žlahtna oblika tovariške pomoči. V novem zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno gre seveda bolj za to, da vsi, ki delajo, počno to na tak način, da se od njihovega dela plača davek. Zakaj pa bi bilo delo enih obdavčeno, drugih pa ne? Če res hočemo pravno državo, naj zakon tudi v teh rečeh velja za vse enako. Kar se tiče dostopnosti arhivskega gradiva, je slika ravno obratna: v socializmu so bili partijski in udbovski arhivi veliki večini nedostopni, v samostojni Sloveniji smo šli v stopnji dostopnosti morda celo predaleč? Po mojem se mora upoštevati tudi mnenje tistega, ki nek fond o svoji pretekli dejavnosti prepusti javno dostopnemu arhivu – tudi vsak od nas bo svoje osebne dokumente javno objavil šele takrat, ko bo to v njegovem interesu. Ali pa se motim?

Kakorkoli že. Na referendum gremo s spomini na preteklost, ki je minila, glasujemo pa o prihodnjem urejanju teh zadev, ki bo slej ko prej nujno drugačno, tudi če bomo v nedeljo proti … Spomnimo se tedaj tudi na prihodnost.