Umik čez Ljubelj

»Fotografa je nevarna odisejada začela zanimati profesionalno, kot fotoreporterja, kot 'lovca na podobe'. V njem se je samodejno zbudil hipni refleks za posnetek, občutek za trenutno situacijo, ki ga je kot dinamičen človek imel v sebi in ki si ga je kot 'lajkaš' dodatno izuril na ljubljanskih ulicah, ne da bi hkrati pozabil na celovitost dogajanja. Tedaj, v tistih dramatičnih, za mnoge usodnih dneh mu je na poti iz Ljubljane prek Kranja in Tržiča ter naprej prek prelaza Ljubelj do Vetrinja na avstrijskem Koroškem še kako koristil. Vsekakor moramo občudovati njegov pogum, drznost in prisebnost. Kocmur namreč ni bil le opazovalec, ki bi se kot član neke nevtralne poročevalske misije ustavil ob begunski koloni, posnel nekaj podob in se umaknil na varno, pač pa del te ogrožene, negotove množice. Včasih se je celo dal posneti s katero od družin, ki jih je srečal na poti, hkrati pa je kot reporter do dogajanja ohranil potrebno distanco. V času torej, ko je svet, čeprav domnevno osvobojen, zlasti deželam, kot je bila Slovenija, grozil, da se bo dokončno podrl in pod seboj pokopal dodatne desettisoče, je postajo za postajo zapisoval ta begunski 'križev pot'. Iz pričevanja o lastni usodi in usodi svoje družine so fotografovi zapisi postopoma začeli preraščati v razširjeno fotoreportažo o begu tisočev Slovenk in Slovencev pred komunističnim nasiljem čez slovensko severno mejo oz. v zgodovinsko fresko novega, tokrat povojnega slovenskega eksodusa. Pri pregledovanju celotne skupine posnetkov ljubljansko-vetrinjskega fonda opazimo, da Kocmurju v prvem delu, tj. od Ljubljane do Vetrinja, večinoma ni šlo za detajle. Razmeroma malo je individualnih portretov ali izrecnih opozoril na posameznika in njegovo osebno usodo, pač pa prevladujejo veliki, narativni kadri begunskih kolon, množice ljudi in vpreg v skoraj vedno topografsko določljivi krajini. Malo je posnetkov, kjer ljudje komunicirajo ali celo sodelujejo med seboj. V tem delu je Kocmur predvsem širok, ekstravertiran, epski pripovedovalec, ki ga zanimajo totalni plani in velika zgodba kot celota.« (Str. 122–123)

Gornji odlomek je iz spremne študije, ki jo je za to knjigo napisal dr. Primož Lampič. V njej so še druga besedila, glavne pa so fotografije ljubljanskega fotografa Marjana Kocmurja. Sto jih je in so prvovrstno pričevanje enkratnega eksodusa, v katerega se je v začetku maja 1945 podalo kar 17 tisoč Slovencev! Morate jih videti, da z njimi podoživite tisti hudi čas.