Mirno vojaki spite svoje sanje

Besedilo: Mag. Barbara Kalan
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 18. avgust 2014 / 10:39

»Čudež pri Kobaridu« oktobra 1917

Do jeseni 1917 je bila avstro-ogrska armada že popolnoma izčrpana, kar je dokazovalo veliko število mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov. Po porazu v enajsti soški bitki je avstro-ogrsko armadno poveljstvo začelo razmišljati o ofenzivi na soški fronti. Zaradi slabega stanja avstro-ogrske armade se je habsburški cesar Karel I. za sodelovanje začel dogovarjati z nemškim vrhovnim poveljstvom. Septembra 1917 je bil dogovor sklenjen, ofenzivo so poimenovali »Waffentreue« – »Zvestoba v orožju«, za datum napada so določili 22. oktober 1917, ki so ga kasneje zaradi slabega vremena premaknili na 24. oktober. Strateški načrt je predvideval ofenzivo v Zgornjem Posočju, med Bovcem in Tolminom, slonel pa naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina in bliskoviti skupni akciji pehote ter topništva. Za skupno vojaško akcijo so sestavili novo, 14. avstro-ogrsko-nemško armado s petnajstimi divizijami, podrejeno nemškemu štabu, ki mu je načeloval Konrad von Dellmensingen.

Za uspešno izvedbo ofenzive je bilo treba v Posočje prepeljati veliko vojaških enot, opreme in topništva. Prevoz čet in materiala v bližino bojišča se je začel jeseni 1917. Enote so bile razporejene v vseh večjih krajih okrog bojišča: v Beljaku, Celovcu, Kranjski Gori, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju in Bohinju ... Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko prelazov Vršič in Predel, skozi rabeljski rudnik in z bohinjsko železnico po Baški grapi skoraj do Tolmina.

Avstro-ogrska-nemška armada je v dneh od 27. oktobra do 1. novembra 1917 zasedla Kobariški Stol, Kolovrat, Matajur, Čedad, Videm in levi breg reke Tilment. Poveljnik italijanske vojske general Luigi Cadorna ni videl rešitve in je 4. novembra ukazal umik italijanske armade na zadnjo obrambno črto na reki Piavi.