Najboljša embalaža je domača gredica

Besedilo: Mojca Šimenc
četrtek, 29. november 2007 / 06:00

Od mleka v steklenicah pred vhodnimi vrati se je mnogo spremenilo. Izmenljive steklenice so postale skoraj preteklost, količine embalaže, v kateri danes shranjujemo živila, pa merimo v stotinah ton.

Ali res potrebujemo toliko embalaže, in predvsem, ali je vse, kar se iz papirja, lesa, plastike, gume, stekla ali kovine ovija okoli živil, varno? Za pogovor na to temo smo zaprosili mag. Lucijo Perharič, dr. med., vodjo oddelka za toksikologijo na Inštitutu za varovanje zdravja RS.

Kdo je pravzaprav odgovoren, da je embalaža za živila varna in ali se je ta odgovornost s slovenskim vstopom v EU kaj spremenila?

»Včasih je bila skrb za varnost embalaže odgovornost države oziroma zdravstvenega inšpektorata. Z vstopom v Evropsko unijo pa se je odgovornost za kakovost oziroma neoporečnost embalaže prenesla na proizvajalce oziroma v primeru, da gre za uvožene izdelke, posredno na uvoznika, ki jamči, da mu je proizvajalec izdelal varen izdelek, vključno z embalažo. Na Inštitutu za varovanje zdravja za potrebe zdravstvenega inšpektorata izvajamo kemijske analize materialov, namenjenih shranjevanju živil, in pripravljamo toksikološke ocene tveganja. Poleg embalaže gre tu še za druge izdelke, kot so posoda in pribor za pripravo in serviranje hrane, tako mali gospodinjski pripomočki kot industrijski stroji za pripravo hrane. Osebno menim, da s tem, da je za varnost embalaže odgovoren proizvajalec, ni nič narobe, seveda ob pogoju, da obstajata ustrezni nadzor in učinkoviti sistem kaznovanja tistih, ki predpise kršijo. Če je denimo grobi prekršek na tem področju povezan s tako veliko kaznijo, da proizvajalcu grozi bankrot, tega zagotovo ne bo dolgo počel. Če pa se to ne zgodi in so kazni mile ali se ne realizirajo, pa je nevarnost večja. Vendar sankcioniranje ni v pristojnosti našega inštituta. V naši pristojnosti sta kemijska analiza vzorcev in izdelava ocene tveganja za zdravje ljudi. Vzorce odvzame zdravstveni inšpektorat, bodisi na trgu bodisi pri uvozu v državo, na prijavo nezadovoljnega potrošnika ali z obvestilom Direktorata za zdravstvo iz Bruslja preko njegovega sistema za hitro obveščanje v zvezi z varno hrano in varno krmo.«

Kaj je ocena tveganja in kdaj jo opravite?

»Ocene tveganja izvajamo v primerih, ko veljavna zakonodaja ne predpiše natančno, da je neka snov dovoljena za določeno embalažo (pomeni, da je ni ne na seznamu dovoljenih niti ne na seznamu nedovoljenih snovi), oziroma takrat, kadar zgornja dovoljena migracijska količina v neki embalaži ni jasno opredeljena. Ocena tveganja se izvede tako, da se nevarnost neke snovi, na primer lokalna dražilnost, škodljivost oziroma strupenost za različne organe, ki se ugotovi na podlagi toksikoloških študij, primerja z izpostavljenostjo. Izpostavljenost ocenimo na podlagi rezultatov laboratorijske analize vsebnosti snovi v embalaži oziroma prehajanja v živilo in glede na predvideno uporabo embalaže. Posebej pozorni smo pri rakotvornih snoveh, snoveh, ki lahko škodljivo vplivajo na zarodke in kemikalijah, ki bi lahko zmotile hormonsko ravnovesje. Če ocenjena izpostavljenost presega varne odmerke, ki so bili ugotovljeni v toksikoloških študijah, je tveganje za zdravje nesprejemljivo. Izpostavljenost izračunamo za odraslo, 60 kilogramov težko osebo, ter za 10 kilogramov težkega otroka. Če gre za izdelke za zelo majhne otroke, na primer dude, se ocena izpostavljenosti ustrezno prilagodi, na primer na tri kilograme težkega dojenčka. Ob tem upoštevamo še druge posebnosti malih otrok, kot so razlike v obnašanju kemičnih snovi v otroškem organizmu in morebitno drugačno odzivnost organizma zaradi nezrelosti posameznih organov.

Omenili ste, da vzorce dobite iz laboratorija. Kdo jih pošlje tja? Gre za monitoring ali načrtno »iščete« sumljive primerke?

»Vzorce pošljejo iz inšpektorata za zdravje, pretežno pa se dobijo iz monitoringa. V idealnih razmerah z dovolj strokovnjaki ali če bi inšpektorat za zdravstvo sam izvajal ocene tveganja, bi lahko pri nas izvajali tudi določene raziskovalne projekte, kjer bi sami iskali populacije, ki pretežno uporabljajo določeno embalažo ali skupine živil, pakirane v določeno embalažo. Vendar zaradi alarmantne kadrovske podhranjenosti tega ne delamo. Z vidika materialov, ki se uporabljajo za shranjevanje živil, smo skoraj izključno servis zdravstvenega inšpektorata.«

Kaj vse se lahko uporablja za embalažo za hrano in ali je uporaba materialov za embalažo točno predpisana?

»Za embalažo se lahko uporabljajo zelo različni materiali: steklo, papir, karton, kovina, keramika, plastika, guma, pluta … Znotraj EU so zelo dobro regulirane plastične mase: dovoljeni aditivi in dovoljeni monomeri, ki se lahko uporabljajo zanje. Obstaja pozitivna lista, na kateri so dovoljene snovi, lista z omejitvijo glede na to, ali so poznane toksikološke lastnosti uporabljanih snovi ter lista prepovedanih snovi. Posebej so regulirane kancerogene snovi in posamezne sestavine plastike, kot na primer vinilklorid, ki je kot mono-vinilklorid izjemno nevaren, kot poli-vinilklorid pa ne, ter nitrogramini, ki nastajajo naravno v procesu vulkanizacije gume in se lahko sproščajo iz gumijastih izdelkov. Primere nitrograminov smo pred leti pri nas že imeli, in sicer v dudah za dojenčke in mrežicah za salamo. Specifično so regulirane glazure za keramiko, ostali materiali pa v bistvu ne.«

Kako ravnate v primeru, da regulative za določeno snov, ki se uporablja v embalaži, ni?

»Za papir in karton obstaja samo seznam snovi, ki se lahko uporabljajo in so prijavljene pri Svetu Evrope. Za papir EU nima direktive, še manj pa regulative. Enako velja za kovine. Nekatere so predpisane, nekatere ne. Pri lesu in pluti pa še vedno uporabljamo stari jugoslovanski pravilnik. Embalaža naj bi bila vsa varna, vendar je to seveda treba nadzorovati. Leta 2005 smo imeli 14 primerov kuhinjskih pripomočkov, izdelanih iz plastike, ki je vsebovala primarne aromatske amine, ki so rakotvorni. Ugotovili smo, da bi bil v najslabšem možnem primeru, če bi jih nekdo stoenkrat zaporedoma uporabil, morebitni vnos teh snovi previsok. Odkrivali jih nismo samo pri nas, pač pa tudi na Danskem, v Nemčiji drugje. EU je potem celo podpisala memorandum s kitajsko vlado, da bodo uporabljali samo prepisane materiale, ker je obstajal sum, da so pri izdelavi omenjenih kuhinjskih pripomočkov uporabljali reciklirano plastiko, kar pa za izdelke, ki prihajajo v stik z živili, ni dovoljeno. Včasih se določene snovi prepovejo ali vzamejo iz prometa, če o njih premalo vemo. Tak je bil denimo primer semikarbazida, ki nastane, ko se termično obdela hrana, zaprta v steklenih kozarcih s kovinskimi pokrovčki, ki imajo na notranji strani tesnila iz plastike. Ko se pokrovček segreje, se iz surovine, ki se za tesnilo uporablja, začne sproščati semikarbazid. Posebej veliko ga je bilo v hrani za dojenčke, pač zaradi razmerja med velikostjo pokrovčka in volumnom hrane. Od leta 2005 je semikarbazid prepovedan.«

Ali dilema: kakšna kemikalija več, pa mikrobiološko neoporečna hrana, ali obratno, obstaja?

»Ravno pri semikarbazidu se je zgodilo, da je industrija trdila, da so tesnila iz materiala, iz katerega nastane semikarbazid, tako dobra, da preprečijo, da bi se hrana pokvarila iz mikrobiološkega vidika, kar pomeni, da bi se v njen naselile plesni, bakterije ali virusi. Dilema seveda obstaja. Imamo mogoče kemijsko bolj neoporečno hrano, je pa slabše zaprta in pride do mikrobiološke oporečnosti, ki je lahko bolj nevarna kot nekaj mikrogramov neke kemikalije. Plesniva hrana je lahko potencialno bolj nevarna kot hrana, ki ima dodano kemikalijo, ki preprečuje nastanek plesni.«

Ali so potrošniki zaradi sistema hitrega obveščanja za varno hrano in krmo znotraj EU bolj varni?

»Namen sistema hitrega obveščanja je vsekakor ta, da bi bili o uporabi neustreznih surovin v embalaži takoj obveščeni vsi prebivalci Evropske unije. Kajti če nekomu prepovedo uvoz v nekem severnomorskem pristanišču, zelo verjetno poskusi pošiljko nekje drugje »spraviti skozi«. Sistem hitrega obveščanja vsekakor pripomore, da take primere prej odkrijemo. Rapid alert za živila in krmo deluje v Bruslju in skrbi, da mreža sporočanja in obveščanja funkcionira. V državah članicah EU ima kontaktne točke, preko katerih opozarja na primerne kršitev. V Sloveniji je taka točka zdravstveni inšpektorat.«

Ali je zaradi tehnološkega razvoja in vse bolj raznovrstne embalaže potrebno izvesti več ocen tveganja?

»Na to ni mogoče enoznačno odgovoriti. Treba je vedeti, da znotraj evropske agencije za varno hrano (katere ekvivalentnega organa v Sloveniji nimamo, bi pa, če bi ga imeli, zelo olajšal nadzor) ves čas delujejo tudi strokovne ekipe, tako da se povečuje število snovi, ki jih regulirajo pravni akti. Več, kot bo tovrstnih ocen (ki tudi bazirajo na ocenah tveganja, samo internacionalno) narejenih, manj nacionalnih ocen tveganja bo potrebnih. Vendar: bolj, kot je analitika sposobna analizirati, bolj odkriva tiste neznanke, ki v regulativi še niso sprejete. V prihodnosti bodo po mojem mnenju pomembni izziv predstavljali nanomateriali, ki se že precej na široko uporabljajo, o njihovih toksikoloških lastnostih pa ne vemo skoraj nič. Imajo pa drugačne fizikalno-kemijske lastnosti od nam poznanih materialov in upravičeno pričakujemo, da so tudi njihove toksikološke lastnosti drugačne. Postavljene pa niso še niti smernice za njihovo vrednotenje.«

Ali obstaja idealno varna embalaža za hrano?

»Iz kemijskega vidika je še najbolj varno steklo, če mu niso dodane snovi, ki bi se lahko izločile v živilo. Vendar je steklo krhko in je pri njem večje tveganje za mehanske poškodbe uporabnika. Poleg tega je steklo težko, sporno pa je tudi njegovo čiščenje Če pa steklo ni dobro očiščeno, se poveča mikrobiološke tveganje. Za pomivanje steklene embalaže se porabi veliko energije, kar je sporno iz ekološkega vidika. Iz globalnega vidika bi odločitve za določeno vrsto embalaže morale temeljiti na multidisciplinarnem konsenzu.«