Nova knjiga o Ažbetu

Besedilo: Andreja Kopač
Kategorija: Kultura / sobota, 24. november 2007 / 06:00

Ažbetova šola je bila v svojem času vsaj četrt stoletja pred drugimi.

Obiskovalci turistične kmetije Pri Ažbetu so bili v sodelovanju z Galerijo Krvina prejšnji četrtek deležni prave kulturne poslastice, saj sta dr. Irina Khlebnikova in dr. Viktor Baranovski predstavljala svojo drugo knjigo o slikarju Antonu Ažbetu z naslovom Pariške zasebne likovne akademije in Ažbetova šola v Münchnu.

Pogovor je vodil prof. dr. Mirko Juteršek, za dodatno žlahtnost pa sta poskrbela glasbena gosta baritonist Matjaž Robaus in citrar Tomaž Plahutnik. Dr. Irina Khlebnikova je po prireditvi povedala: »Največja vrednost knjige je v tem, da sva v njej z možem Viktorjem pokazala, kako pomembna je bila pedagoška vrednost Ažbetove metode, kako izjemen likovni pedagog je bil, nenazadnje je njegov sloves preplavil celotno slikarsko Evropo tistega časa, lahko ga primerjamo s slavnimi pariškimi likovnimi akademijami, vsi strokovnjaki pa so si enotni, da je bila njegova pedagoška metoda unikatna za svoj čas. Knjiga je namenjena strokovnjakom, študentom likovne akademije in vsem, ki jih zanima, kako se je razvijala francoska likovna akademija in likovne šole 19. stoletja.«

Podobnega mnenja je tudi umetnostni zgodovinar, prof. dr. Mirko Juteršek, velik poznavalec Ažbeta: »Ažbetova teza je bila, da se je pri poučevanju slikarstva potrebno dobro pripraviti, vedno več naučiti, da študentje pristopijo k slikarstvu ustvarjalno, inovativno in čim bolj sproščeno. Anton Ažbe je veliko dal na znanje. Potrebno je poudariti, da je bila Slovenija takrat še zelo cehovsko urejena, Francija kot republika pa je bila, tudi na kulturnem področju, daleč spredaj. Nenazadnje se je tudi Jurij Šubic šolal v Parizu, svoje pridobljeno znanje pa je potem s pridom prinašal v domače Poljane. Anton Ažbe je s svojo šolo prednjačil pred drugimi šolami za vsaj za četrt stoletja in na srečo se mi danes tega še kako zavedamo.« Irina Khlebnikova in Viktor Baranovski sta že leta 2002 napisala knjigo Anton Ažbe in ruski slikarji. V spomin nanj so na domačiji v Dolenčicah, v edinem ohranjenem delu stare Ažbetove rojstne hiše, uredili spominsko sobo, medtem ko so Ažbetov kip ob stoti obletnici slikarjeve smrti, postavili v Alejo znamenitih Ločanov.