Včasih smeh, drugič jok

Besedilo: A. Kopač
sreda, 26. marec 2008 / 06:00

Ivankino otroštvo je zaznamovalo posojilo, ki ga je najel oče.

Ivanka Tratnik iz Žirov je ženska z velikim srcem. Da je temu tako, so potrdili številni sovaščani, danes njeni sosedje, ki jih je, kot otroke, varovala, jim pripovedovala zgodbe ter se igrala z njimi. V letih po vojni je dnevno skrbela tudi za osem otrok. V tistih časih, ko je bilo še vse bolj na cigumigu, jih je velikokrat fotografirala, možev fotoaparat, ki ga je prinesel s seboj iz nemškega ujetništva, je bil, za bližnje in daljne, pravo bogastvo. Pri Krajerju v Lavrovcu, kjer je odraščala, je bilo veliko otrok. Dobro se še spominja truge, ki jo je oče prinesel po stopnicah. Otroci so tudi umirali, griža je le malokomu prizanesla. Vendar Ivanki je. Danes misli, da se je takrat zgodil čudež.

»Življenje ni bilo lahko,« se spominja klena Žirovka, ki so jo hude bolezni, tudi jetika, večkrat spravile na rob obupa. »Bila sem še otrok, ko nam je pogorela žaga. Ded, ki je bil s srcem in dušo navezan na zemljo, očetu ni dovolil, da bi za postavitev nove posekal nekaj smrek. Kar kredit naj si najame, je bil neomajen. Žal je denarja zmanjkalo, po novo posojilo je oče šel še k Bizjanu v Rovte. Spominjam se, da je morala mama samo za obresti vsako leto žrtvovati enega prašička. Pozneje sva s sestro staršem izročali ves denar, ki sva ga zaslužili. V tistem času so se dobro prodajale korenine arnike. Otroci smo jih izkopavali in prodajali ter v najhujših časih z izkupičkom preživljali družino,« je pripovedovala, še zmeraj dobrega spomina.

Ko je začela hoditi v šolo, jo je pot vodila skozi gozd. Bila je majhna in zelo suha in Šentježevcevi mulci so jo zmeraj kje pričakali in strašili. Poredni, kot so bili, so ji zagrozili, da jo bodo naslednjič slekli, če jih bo komu zatožila. Katretov Viktorček je v potoku naredil mlinček in nekega dne, ko gre Ivanka mimo hiše, plane nanjo Viktorčkova mama, češ da je njenemu sinu razdrla mlinček. Vendar jo ženska ni poslušala, ko ji je želela dopovedati, da ni kriva. Ihtavo jo zagrabi in jo na glavo porine v apnico med same robide. »Bila sem kot Kristus na križu, bodica pri bodici. Mama ni vedela, naj se smeje ali joka, ko me je zagledala.«

Ata se je z otroki rad igral slepe miši, čeprav je bil največkrat zelo potrt, saj so ga obresti od posojila nenehno morile. »Ko so v Rovtah naredili mlekarno, mi je oče ukazal, da morava s sestro nositi mleko v prodajo. Bilo mi je komaj trinajst let, pot pa je bila dolga za debeli dve uri hoda v eno smer. Na hrbtu sem vlekla 15-litrsko kanglo, ki je bila pretežka za moja šibka ramena. Na vsake nekaj metrov sva počivali, včasih sem komaj dihala, tudi slabo mi je bilo od napora. Rovtarski župnik je bil zlata vreden. Ko naju je s sestro zagledal, je zmeraj ukazal kuharici, da je nama odrezala velik kos belega kruha. Prav smilili sva se mu. Še danes, kadar grem v Rovte, grem zmeraj na njegov grob prižgat svečko,« reče z nemalo grenkobe v glasu.

Ženske, ki so prale ob potoku, so zmajevale z glavo in na glas komentirale, da bodo Krajerski svoji dekleti uničili s tistimi kanglami. Takrat si je Ivanka tudi pretegnila pljuča, nenehno jo je dajala sapa, prav v nobeno delo je niso mogli vpreči. Če je le mogla, je poležavala, toda kaj, ko jo je oče zmeraj spravil pokonci in jo napodil po opravkih. Nekoč je pomagala sosedu, ki jim je prišel zorat njivo. Morala bi držati klešče, vendar je bila preveč švohcana. Zgrudila se je v brazdo in oče je že dvignil roko, da bi jo z udarcem spravil pokonci, toda sosed ga je ustavil z besedami: »A si hudič trapast, boš otroka farderbal.«

Potem šele so Hanci – tako so rekli Ivanki, ko je bila otrok – verjeli, da je res bolna. Ljudje pa so začeli za njenim hrbtom govoričiti, da bo itak kmalu umrla, ker je jetična. Mami so svetovali, naj ji kuha pelin v mleku, pa kušar (zel, ki raste po grobljah). Hanci se je obračal želodec, ko je morala piti tiste zvarke. K zdravniku pa je niso peljali. Ni bilo denarja …

Ko se je opomogla, so jo že pošiljali v trgovino. Največkrat je šla v Suhi dol. Nekoč, ko je nesla sol, jo je napadel merkač (oven). Spravil jo je na tla, polizal sol in zbežal stran. Čez kakšno leto je že šla služit. Za eno ruto cunj je odnesla s seboj. Bilo jo je strah, vendar brez potrebe. »Pri hiši, kjer sem najprej služila, sem se imela zelo lepo. Gospodinja je bila dobrega srca. V nedeljo sem morala iti k maši, s seboj sem jemala domače otroke. Imeli pa so deklo, imenovala se je Franca, ki je bila žleht kot sama hudoba. Pastirju me je zatožila, da sem prišla brez spodnjih hlačk. Ta mi je potem nenehno nagajal. Nekoč sem vzela brezovo metlo, podrgnila po kanalu v štali in ga natepla.«

Včasih so rekli, da je bilo potrebno revščino skriti. Mogoče so si tudi zaradi tega reka malo boljše kosilo privoščili vsaj ob nedeljah. Ponavadi so bile na mizi ribe, saj jih je bilo v tolmunu ob žagi obilo. Ob večerih so potem tudi zapeli, takrat je oče ugasnil luč, posedli so na peč, drug poleg drugega. Po hiši je zadonela pesem, in ko so se naveličali, je oče luč spet prižgal, da so ženske lahko ponovno sedle za mizo, k punkeljnom. Prišle so tudi sosede. Hanca jim je skuhala čaja in če je le mogla, je prisluhnila ženskim pogovorom.

Nekateri so bili tudi zelo vraževerni. Oče je šel ob večerih, ko je zvonilo, k maši, poslušat v Šaletov graben, ker tja zvonjenja ni neslo. Ko se je vrnil, je bil zelo potrt, saj je trdil, da je slišal, kako so žeblje zabijali v krsto. Spet drugič je ujel prisluhe, kot da bi padala toča. Verjel je, da jim bo ujma kmalu oklestila ves pridelek. »Moja sestra Matilda je trdila, da je prej, preden je ubilo najinega brata Toneta, videla lučko, ki je »šla« za njo. Če se je ustavila, se je ustavila tudi lučka. Dr. Bernik je pozneje, ko smo ga vprašali, zakaj tako, dejal, da imamo preveč bujno domišljijo. Pa ga nihče ni jemal resno. Ko so na Soški fronti ubili očetovega brata, je ta očeta skoraj ob istem času »obiskal« sredi noči in ga orng porukal za nogo. Do konca življenja je trdil, da je bilo to res.«

To so bili tudi časi, ko so moški pljuvali po tleh. Ženske so za njimi nosile pljuvalnike, ampak so jih nalašč spregledali, zato so morala dekleta domala vsak večer tisto nesnago pomivati s tal pa tudi s sten. »Če ne bi bilo pri naši hiši dolgov, bi kar dobro živeli,« je počasi zaokrožila svoje spomine Ivanka. Na kmečka dela ima še danes lepe spomine. »Starši so me le redkokdaj pretepli. A nekoč sem jih pa le zaslužila. Hotela sem pomagat pri mlačvi, a so mi ukazali, naj pazim na mlajšo sestro. Od jeze sem s tako ihto zibala zibko, da se je ta obrnila in dojenček je padel na tla.«