Pika Nogavička darilo hčerki

Sredi oktobra so ob stoletnici rojstva Astrid Lindgren v Prešernovem gledališču gostili Marjana Marinška, ki je znano švedsko pisateljico osebno poznal.

Letos se spominjamo stoletnice rojstva Astrid Lindgren in ob tej priložnosti so sredi oktobra v Prešernovem gledališču tako mlajši kot starejši z velikim zanimanjem spremljali film in predavanje o švedski pisateljici, ki ga je na povabilo Kluba ljubiteljev Prešernovega gledališča pripravil Marjan Marinšek, sicer pobudnik Pikinega festivala v Velenju. Ob 90-letnici Astrid Lindgren je napisal biografijo o njej, v teh dneh bo izšla njegova druga knjiga, povest o priljubljeni avtorici Pike Nogavičke, ki ga je že v mladosti povsem prevzela. Srečal jo je šestkrat, hrani pa tudi 35 njenih pisem.

Od kod pravzaprav izvira vaše navdušenje nad Astrid Lindgren?

»Najprej me je v mladosti prevzela knjiga o Piki Nogavički. Bila je drugačna od knjig, ki smo jih brali takrat. Prišla je s Švedskega, oboževali smo vse s severa. Kmalu se je začela kopičiti zaloga knjig o Piki Nogavički, potem sem začel zbirati še druge njene knjige, danes jih imam okoli tristo. Na avtorski agenciji v Beogradu sem dobil njen naslov in po letu 1980 sva si začela dopisovati, nakar mi je napisala, da se odpravlja na največjo jugoslovansko prireditev za otroke v Novi Sad in tako sva se tam leta 1985 prvič srečala. Takrat sem z njo naredil intervju za Sobotno prilogo, nato pa sem se začel ukvarjati z raziskovanjem njenega življenja in prispevke objavljal tudi v drugih medijih. Prvič sem bil pri njej na Švedskem leta 1989, ko sem ji ob akciji Cicibana nesel podpisat sto knjig za mlade bralce. Ne morete si predstavljati, kakšen je bil občutek, ko so novinarji hodili okoli ograje, da bi jo vsaj fotografirali, jaz pa sem imel možnost biti z njo. Takrat sem se odločil, da bom iz zbranega materiala napisal knjigo o njej. Biografija je izšla leta 1997, ob njeni 90-letnici.«

Kakšno življenje je imela?

»Imela je srečno otroštvo, ki ga je tudi opisala v svojih delih. Iz velike ljubezni med njenim očetom in mamo so se rodili štirje otroci. Živeli so v majhnem mestu, na kmetiji, bila je srečna, dokler ni pri 18 letih zanosila. Dejala je, da je bilo to tedaj v majhnem podeželskem mestu največja sramota, ki se je lahko zgodila, celo večja kot takrat, ko jim je kralj Gustav odvzel mestne pravice. Nato je zbežala v Stockholm, kjer je začela iz nič. Živela je s podnajemnicami v revnem stanovanju, celo stradala je. Rodila je na Danskem, ker je bilo to tam najbolj tolerantno, nič niso spraševali. Vmes je bila nekaj časa novinarka pri lokalnem časopisu, delala je pri kriminologu, pa avtomobilske karte. Potem je šla za tajnico h gospodu Lindgrenu, s katerim sta se nato poročila in zaživela srečno življenje.«

In kdaj je začela ustvarjati?

»Prvo knjigo, ki je bila tudi nagrajena, je napisala šele pri 36 letih. Doma v predalu je imela rokopis Pike Nogavičke, ki ga je pred tem poslala neki drugi založbi, a ga je zavrnila zaradi upornosti, antiavtoritativnosti. Dejali so ji celo, da jo bodo prijavili na urad za mlade. Na založbi, ki je izdala njeno prvo knjigo, so izvedeli za zavrnjen rokopis, ki so ga omilili, Pika Nogavička pa je takoj za tem obnorela mlade bralce od vsepovsod. 150 tisoč izvodov so prodali v trenutku, knjiga pa je danes prevedena v šestdeset jezikov. Takrat je začelo kar bruhati iz nje in to je bil pravi šok, saj je veljala za gospodinjo, nikjer ni bila zaposlena. Naenkrat je postala urednica otroške literature pri založbi in je pregledovala rokopise drugih. Zanimivo je, da je Astrid zgodbe o Piki pripovedovala hčerki, ob desetem rojstnem dnevu pa ji je poklonila rokopis, še enega pa je pripravila za založbo. Mož ji je umrl leta 1952 in nato se je posvečala le še pisanju. Napisala je 36 knjig, njej je bil najbolj pri srcu Emil.«

Po čem vam bo najbolj ostala v spominu?

»Po neverjetni prijaznosti, ustrežljivosti. Če sem rekel, da se bova v živo javila v radijski program v Slovenijo, ni bilo problemov. Če sem jo prosil, da mi podpiše sto izvodov knjig, mi jih je. Neverjetna je bila, strahotno delavna in močna oseba. Ko se je srečala s princeso, ji je rekla, da jo ima tako rada in jo je 'usekala' po licu. Iz same ljubezni! To lahko naredi samo tako močan človek.«

Omenili ste, da je bila kljub slavi neverjetno preprosta …

»Živela je v navadni ulici in ko je leta 2002 umrla, so pred njeno stanovanje začeli prinašati svečke in rože. Mnogi kar niso mogli verjeti, da je ena najslavnejših oseb na svetu, ki so jo odlikovali s številnimi pomembnimi nagradami, živela v navadnem stanovanju. Nikoli ni marala računalnika, pisala je na pisalni stroj. Težko je odpirala konzerve; zelo rada je plezala po drevesih, kot otrok pa tudi po centralnem ogrevanju. Vozniški izpit je delala eno leto, inštruktor ji je dejal, da ga ji je Pika pomagala opraviti. Avta ni nikoli vozila, raje je imela kolo. Njen najljubši cvet so bile divje vrtnice, ki se pojavljajo v treh njenih delih, tudi v dolini v Bratih Levjesrčnih. Oboževala je naravo; njen grob krasi skala iz domače gmajne, za katero je na občini dosegla, da so jo zavarovali. Zvečer je komaj čakala, da bo jutro, saj je rada zgodaj vstajala in ustvarjala. Zjutraj je spila čaj z medom in pojedla kruh s slanino, nato je vzela stenografski blok in začela pisati. Bila je neverjetno bistra, znala je angleško in švedsko stenografijo. Po radiu je tako čudovito brala svoje zgodbe, da so bile takrat ulice povsem prazne …«

Vaša povest o Astrid Lindgren naj bi izšla v teh dneh …

»Tako je. Uvod je napisala njena hčerka in na to sem še posebej ponosen, saj je ona prva poslušala zgodbe o Piki Nogavički.«