Skupaj jih imata dvesto

Karel Bajd in Volbenk Logar sta oktobra praznovala stoti rojstni dan. Čila gospoda leta vsekakor dobro skrivata.

Karel Bajd se je rodil 25. oktobra 1907 v Letenicah kot deseti otrok v družini. Kot otrok je pasel krave in služil za pastirja. »Konec januarja 1923 sem se šel učit za čevljarja, torej že po mojem petnajstem letu starosti, in sicer za triletno vajensko dobo. Moj mojster na papirju je bil oče Černilec, učil pa me je njegov mlajši sin Miha. Ta se je potem tako razvadil, da sem mu moral dati vsako orodje v roke, čeprav ga je imel tik pred seboj. Tudi kolo sem mu moral vedno čistiti ... S prvim februarjem 1926 sem postal pomočnik. S tem so prenehale moje usluge, ki sicer niso spadale v čevljarsko obrt,« se spominja Karel Bajd. Kot čevljar je delal vse do leta 1938, vmes je odslužil vojaški rok. Leta 1938 je postal član Tekstilne zadruge v Otočah, kjer je opravljal knjigovodska dela in delo trgovskega potnika. Bil je tudi poverjenik Delavske politike, Cankarjeve družbe in drugih občasnih delavskih časopisov. Decembra 1938 je sodeloval na državnozborskih volitvah kot namestnik kandidata združene opozicije.

V letih pred drugo svetovno vojno je bil član delavskega kulturnega društva Svoboda, po njegovi razpustitvi pa član Vzajemnosti. Med drugo svetovno vojno je za kratek čas odšel v partizane, zaradi bolezni pa se je vrnil domov in odšel v ilegalo. Med okupacijo je imel precej sreče, da ni padel v roke gestapu, saj so ga večkrat iskali na domu v Letenicah. Po vojni je tri mesece delal kot miličnik, potem pa se je ponovno zaposlil pri Tekstilni zadrugi kot računovodja. Leta 1946 se je poročil s Katarino Pegam. V zakonu se je rodila hčerka Zdenka.

Zadnjih osem let pred upokojitvijo je bil zaposlen pri Obrtni in kasneje Gospodarski zbornici Kranj kot finančni svetovalec; v tem času je naredil strokovni izpit za priznanje srednje strokovne izobrazbe. Upokojil se je leta 1963. »Rad imam naravo in planine, v katere sem veliko zahajal še zlasti po upokojitvi. Že po vojni sem postal član Planinskega društva Kranj, ob upokojitvi pa sem imel za to več časa; urejal sem knjigovodske zadeve in sestavljal bilance, bil sem član markacijskega odseka on član gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije,« se spominja Karel Bajd, ki je veliko tudi pisal. »Moje pesmi opisujejo predvsem naravo, planine, pa tudi kakšno kritično misel. Članke sem objavljal tudi v Gorenjskem glasu,« pove. Pisal je tudi aforizme, denimo: »Početja iz objestnosti - občutek so manjvrednosti!«

Po smrti soproge, leta 1997, Karel Bajd živi sam ob pomoči svojih domačih, hčerke Zdenke in zeta Slavka, vnukinj Vesne in Katje, ter dobrih sosed, Mimice Krevh in Zofke Čebašek.

Volbenk Logar se je rodil 27. oktobra leta 1907 v Železnikih kot najmlajši v družini s štirimi otroki. Mamo je izgubil pri devetih letih, tako je breme skrbi za družino, ki se je otepala revščine, padlo na ramena očeta. Več kot štiriletno osnovno šolanje mu niso mogli omogočiti in v dvanajstem letu je že služil kot pastir. Tudi kasneje je kruh iskal z delom pri bogatejših družinah v Železnikih. V veliko veselje mu je bilo, če se je lahko ukvarjal s konji.

Leta 1928 se je zaposlil v podjetju Jugočeška, se preselil k bratu v Spodnje Bitnje, na Šutni pa je spoznal bodočo ženo. Vmes je odslužil devetmesečni vojaški rok in bil med stavkajočimi v veliki tekstilni stavki. Leta 1934 se je poročil s Frančiško Plestenjak. Čez štiri leta sta kupila staro domačijo in na njenem mestu zgradila novo hišo. V zakonu so se rodile hčerke Milena, Francka in Tončka ter sinova Stane in Janez.

Med vojno se je Volbenk Logar priključil Osvobodilni fronti, leta 1944 ga je dobil v roke gestapo, konec februarja 1945 pa so ga, kot pravi, po srečnem naključju izpustili. Obtožb ni priznal. Po drugi svetovni vojni se je zaposlil v tovarni Sava v Kranju, kjer se je leta 1963 upokojil. Kot upokojenec je nekaj let še pomagal pri zidarskih delih in tudi svojim otrokom je pomagal sezidati hiše. »V prostem času je hodil na izlete in zelo rad je kegljal,« se spominja sin Janez.

Z ženo Frančiško, ki je umrla v letošnjem letu, sta skupaj preživela 72 let. Sorodniki se še dobro spominjajo slavja ob njuni železni poroki. Volbenk Logar zdaj živi pri sinu Janezu, zanj skrbi snaha Gabrijela. »S pomočjo palice še lahko hodim. Nagaja pa mi vid, za seboj imam dve operaciji sive mrene,« pove. Snaha Gabrijela doda, da mu je zelo všeč, če ga vozijo naokrog z avtomobilom.