Z metrojem do Sekreta

Javni mestni prevoz navdušuje, ni pa jasno, kaj dobiš na mizo v restavraciji z imenom Sekret.

Ni ga boljšega, kot kampirati le nekaj kilometrov zunaj strogega središča velemesta, kot je Varšava. Zanimalo nas je staro mestno jedro tik ob reki Visli in predel mesta, kjer je bil med drugo svetovno vojno geto, kamor so Nemci strpali žide in… in, človek komaj verjame, ampak med vojno je Varšava za vedno izgubila več kot 650 tisoč prebivalcev. Dnevna vozovnica za javni mestni prevoz stane sedem zlotov, kar je približno 1,90 evra, in velja za vsa tri prevozna sredstva, s katerimi se lahko zapelješ tako rekoč kamorkoli v 1,7-milijonski poljski metropoli. S pomočjo zemljevida mesta smo z lahkoto naštudirali sistem prog in postajališč. Stopimo najprej na avtobus, se spustimo v podzemlje na metro, ki ima sicer le eno progo, a je hiter kot sneta sekira, nenazadnje pa »se spravimo« še na tramvaj. In prav na vsakem prevoznem sredstvu je bila tisto julijsko sredo polno ljudi. Moje navdušenje prežene misel na ljubljanski prometni kaos in dejstvo, da iz Šentvida hitreje prideš v dvajset kilometrov oddaljen Kranj kot pa premagaš štiri kilometre do glavne pošte v centru mesta. Tudi taksi ni drag, od 1,5 do 2 zlota po kilometru.

Še ena zanimivost Varšavo loči od mnogih velikih evropskih mest, kjer tudi v starih mestnih jedrih na vsakem vogalu ponujajo univerzalne hitroprehranske izdelke, kot so različni hamburgerji, kebabi, male pice in podobne zadeve. Tokrat jih nismo našli, smo pa naleteli na kar nekaj malih prodajaln, kjer so ponujali tako imenovane zapekankim, malo daljše na pol prerezane štručke, v katere dajo gobice, sir in ketchup. Za prvo silo odlično. Sicer pa ne manjka raznih restavracij s tradicionalno poljsko hrano. Najde se tudi kakšna z zanimivim imenom, kot je Sekret.