Strah pred soočenjem

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Na poti domov se predam junijskemu soncu, ki čez avtomobilsko steklo že močno pripeka. Cesta proti Ljubljani in naprej proti (hrvaški) obali je že polna turistov, ki s seboj in za seboj vlečejo kolesa, čolne na vesla in motorne čolne, jadrnice, počitniške prikolice. Na misel mi pride zanimiva primerjava; ne rečem, da imam o rarogih, o jastogih, o morskih pajkih in o potočnih rakih pretirano veliko znanja, zagotovo pa vem o živalih, ki živijo v vodi in imajo (z izjemo raroga) škarje in oklep, neprimerno več, kot o podivjanih celicah, ki živijo na račun zdravega organizma, tudi mojega, in se jim prav tako reče rak. Katera asociacija je posredi, ne vem, zagotovo pa nima živalska vrsta z boleznijo niti najmanjše povezave. Razen, morda, v toliko, kolikor je ljudi strah rakovih klešč oziroma tega, da jih žival uščipne.

Kar se mene tiče, se nisem raka, se pravi, živali, nikdar bala, je pa res, da sem ga vedno previdno prijela. Za vsak primer. Ampak, bala se nisem niti bolezni; kratko malo zato ne, ker o njej sploh nisem razmišljala (pa čeprav je moj oče umrl prav zaradi raka na pljučih). Dobro znan pa mi je predsodek, ki ga do rakovih bolnikov od nekdaj imam. Oziroma, sem ga do zdaj imela.

Da sem imela do rakovih bolnikov predsodek, mi pade na misel prvič. Pravzaprav prvič o tem sploh razmišljam. Neverjetno; čeprav je vsak predsodek fikcija, resnica, ki si jo o nekom ali o nečem napletemo iz lastnega neznanja ali neizkušenosti z nekom ali z nečim, je predsodek v nas vendar močno zasidran. Od kod torej meni in veliko drugim ljudem predsodek do raka in do ljudi s to diagnozo? Kje ima ta predsodek svoje korenine? V strahu pred smrtjo, saj rak praviloma velja za smrtno bolezen. Vsaj sama si te stvari tako razlagam.

Če me spomin ne vara, se je dogodilo pred pol leta. Andrej je domov prišel z novico, da ima Metka, najina dobra znanka, raka na pljučih. Čeprav ji v življenju in še zlasti v zakonu ni bilo pretirano udobno, za nameček je pa še kadila kot »Turek«, sem novico o njeni bolezni komajda dojela. Morda tudi zato, ker se je veliko smejala, bila pregovorno pozitivna in kronično optimistična. Ne samo, da ima Metka raka, bolezen naj bi pri njej že tako napredovala, da ni zanjo več nobenega upanja. Vsaj ljudje, ki so jo vsakodnevno srečevali, so si stanje njene bolezni razlagali kot njen skorajšnji konec. Zaradi česar mi je Andrej predlagal, da jo obiščeva. Med vrsticami pa je bilo njegov predlog mogoče razumeti: podvizajva se na obisk, da revica prej ne izdihne. Andrej je zbral pogum in jo, kot se za dobrega znanca spodobi, obiskal, sama pa sem se potuhnila. Kratko malo sem takrat verjela, da vodi pot človeka, ki ima raka, nepreklicno in naravnost na britof. Hvala Bogu, zdaj, ko delam s svojim takratnim ravnanjem in s svojimi takratnimi predsodki obračun, Metka ni samo živa, pač pa je tudi zdrava. Mene pa je zaradi takratnega ravnanja sram pred samo seboj.

(Se nadaljuje.)