Vas, kot dobra hrana

V Galeriji Mestne hiše so včeraj odprli razstavo del akademskega slikarja Vinka Tuška, ki je občinstvo tokrat popeljal na "Izginjajoča dvorišča naših očetov".

Kot ste dejali, na tej razstavi prikazujete svoj emocionalni pogled na del naše polpretekle kmečke arhitekture. Hkrati pa se s tovrstno motiviko nekako vračate k svojim likovnim začetkom, lahko bi rekli v čas svojih prvih risb, mar ne?

»Razmišljal sem, kako naj bi se predstavil z novo razstavo, pa sem se odločil za kmečko tematiko. Pravzaprav ne gre toliko za tematiko kmečkega življenja kot za arhitekturo na vasi. Zanima me zgradba, osnovna struktura hiš na vasi, ki name vselej delujejo nekako človeško in hkrati vitalno, pa čeprav so že zelo stare. Moja starša sta oba kmečkega porekla in v mladosti sem na počitnice pogosto hodil tako na mamin dom v bližino Trojan kot na očetov dom v Poljansko dolino. Na vasi mi je bilo lepo, skorajda idilično, bilo je na neki način posebno. Kamorkoli sem prišel, sem opazoval kmečke hiše. In prav ob takih podobah iz mladosti, ki jih v mislih vselej nosim s seboj, sem tudi v svojem likovnem izrazu pogosto posegal po tej tematiki.«

Spremljala vas je v različnih likovnih obdobjih, kljub temu da ste se že zgodaj usmerili na poljane likovnega konstruktivizma in vas je bolj privlačila materija abstraktnega …

»Še ko sem hodil v gimnazijo in me je začelo veseliti risanje, sem najprej s peresom risal hleve in krave. Kasneje na akademiji je bila kmečka tematika ob različnih študijskih risbah in stvareh, ki so nam jih profesorji »vcepljali« v glavo, nekaj takega, kot bi šel kaj dobrega pojest. Kasneje sem se začel ukvarjati tudi z izdelovanjem fresk in z restavriranjem znamenj in kapelic, ki pa se tudi nahajajo pretežno v vaškem okolju. Kmečka arhitektura mi je bila tako ves čas na ogled.

Je pa res, da sem bil po končani akademiji na začetku svoje likovne poti nekoliko razdvojen med kmečkim, nostalgičnim, nečim iz preteklosti, kar vztrajno izginja, in sodobnim časom z vsem napredkom, ki ga ta prinaša. Odločil sem se za slednjega, za čas, ki traja in se z užitkom podal v konstruktivistične vode. Življenje v aktualnem času se mi je takrat zdelo veliko bolj zanimivo, kot pa vračanja v preteklost. Zdaj v zreli dobi pogosto pogledam nazaj, kaj sem v svojem slikarskem svetu pravzaprav počel, s kakšnimi temami sem se ukvarjal, kakšne probleme sem obdeloval … Prišel sem do ugotovitve, da kmečkih tem nikoli nisem prav resno jemal, zato sem se odločil, da je zdaj čas, da se konkretneje lotim tudi tega. Pri tem sem spet uporabil konstruktivistični jezik. Nakloni streh, stare deske, opeke, različne kritine, navlaka na dvoriščih so se mi zdeli zelo zanimiva zadeva … Mogoče je ta razstava pripoved o moji resnici o teh stvareh.«

Spomin na preteklost slikarja zrelih let?

»Ne vem, če ravno spomin. Saj to kmečko okolje, hiše, še vedno obstajajo. Niso še vse izginile. Zato sem razstavo naslovil Izginjajoča dvorišča naših očetov.«

Umetniška iskanja znotraj ambienta in ambient sam, so bila dolga leta v središču vaše pozornosti. Tokrat je v ozadju vaših slik moč razbrati namišljene zgodbe naslikanih hiš …

»Ambient je kot inštrument, orkester, s pomočjo katerega naredim skladbo z vsemi barvami, toni, strukturami … Te slike tukaj imajo na neki način tudi psihološko vrednost v tem, kako je posamezna hiša narejena, kot je na primer pri portretu moč razbrati portretirančev značaj. Včasih sem na abstraktni način zbiral posamezne elemente in jih povezoval v eno, tokrat pa hiše niso povsem abstraktne, saj je moč v njih razbrati neki značaj, neko izpovednost, ki jo nosijo s seboj.«

Umetnostna zgodovinarka Maruša Avguštin vaše hiše v globljem pomenu primerja s kraškimi hišami Lojzeta Spacala. Vam je tudi sicer njegova likovna govorica blizu?

»Vsekakor. On je znal primorsko arhitekturo pokazat na nek poseben način. Brez njega bi si danes težko predstavljali vse tiste masivne sive hiše. Mogoče sva se v tem konstruktivističnem načinu celo srečala. Zdi se mi, da je podobno, kot sem sam gledal, kako so narejene hiše, tudi on opazoval kraške vasi, ki so bile tolikokrat izvir za njegova likovna dela.«

Ko gledam hišo z debelo snežno odejo na strehi in kupi take in drugačne »šare« pred njo, se mi zdi kot resnična …

»Take hiše so še vedno resnične. Prav hišo skrito pod snežno odejo sem v resnici videl tam nekje v Tatincu. Še zdaj imam v glavi motiv sveže zapadlega snega, tišino in debelo snežno odejo na strehi stare krhke kmečke hiše … Fotografiral sem je, najprej naredil nekaj grafik in nenazadnje tudi to sliko velikega formata na tako imenovani panel lesni plošči.«

Poleg del, ki ste jih pripravili posebej za to priložnost in so tokrat prvič na ogled, ste v drugem delu razstave na ogled ponudili nekaj starejših del. S kakšnim namenom?

»Nekaj starejših del, tudi platen sem razstavil predvsem za lažje razumevanje mojih novejših slik. Z njimi na neki način razlagam, zakaj sem se lotil kmečke tematike, hkrati pa želim pokazati, da je ta že dlje časa predmet mojih likovnih raziskovanj.«

Je pogled nazaj, na prehojeno likovno pot breme ali bonus za nove slikarske izzive?

»Človek mora gledati tudi nazaj. Sicer ne more iti naprej. Mogoče je to bolj nuja kot kaj drugega. Ko gre za motiviko, ki jo tokrat predstavljam, moj pogled sploh ne more biti drugačen. Taka je že mnogo let moja resnica o tem.«