O vinu in življenju v Pomurju

Besedilo: Uroš Brankovič
torek, 9. oktober 2007 / 06:00

Ob dobrem vinu dobiš še prekmursko dušo. Prekmurje kot najmanjša zgodovinska pokrajina v Sloveniji je tudi na vinskem področju posebno, tako v dobrem kot v slabem.

Od leta 2006 oziroma nove zakonodaje na vinskem področju je pokrajina samostojen vinski okoliš, saj sta prejšnjih sedem na območju Podravja zamenjala Štajerski in Prekmurski. O prekmurskem in prleškem vinu, vinogradništvu ter tamkajšnji tradiciji in življenju, ki se odražata v njem, je za Na potep razmišljal Dušan Brejc, direktor Slovenske vinske družbe.

Da bi zajela celotno Pomurje, sva začela pri Prekmurju. »Največja značilnost Prekmurja kot vinske dežele je v tem, da je posest zelo razdrobljena. Tu imamo največ najmanjših vinogradov v Sloveniji, kar se v pokrajini slikovito odraža v ozkih pasovih vinogradov po gričih, skupaj z majhno zidanico in koščkom sadovnjaka. Prav tako značilna je prevlada le nekaj vrst belih vin, izrazito pa laškega rizlinga, ki pokriva kar polovico vinogradniški površin. Potem sledijo še chardonney, sivi pinot, sauvignon ...,« opiše »vinsko« Prekmurje Brejc.

Majhnost ima poleg privlačne krajine tudi slabše strani. »Prekmurje je imelo vedno sloves, v veliki meri po krivici, da tu pridobivajo vina bolj za dnevno porabo. Tudi zato, ker ni večje kleti, ki bi združevala vinarje, ki bi bila središče širjenja novih tehnologij in širše uveljavila prekmurska vina kot blagovno znamko. Vendar za to ni razloga glede na naravne danosti. V Prekmurju so doma tudi zelo zanimivi chardonneyji, pa sortni sauvignon.« Zaradi zaprtosti namesto odprte naravnanosti na širšega kupca v domačem vinarstvu prevladuje lokalni okus. Ta je naklonjen okusu z več sladkorja, kar pa ni v skladu s svetovnimi okusi. Mali domači pridelovalci so včasih tudi prehitro zadovoljni s svojim okusom doseženem pri vinu.

Brejc vidi priložnost v načrtnem delu na laškem rizlingu, ki je dobra, udomačena sorta vina, ki pa se je v zadnjih obdobjih nekako izgubila. Razlog je deloma v slabem prizvoku welsch rizlinga iz Avstrije, zaradi česar je priznan le v delu Avstrije in Italije, pa na Slovaškem, Češkem, Madžarskem ... Laški rizling bi z načrtnim delom v vinogradništvu, vinarstvu ter promociji lahko (znova) postala uveljavljena sorta, prava vinska zgodba, kar bi bila izredna priložnost tako za Pomurje kot tudi za celotno Slovenijo, saj predstavlja ta sorta kar 18 odstotkov vinogradov. »A za vrhunsko kakovost bo treba še veliko delati na manjšem obremenjevanju trte za bolj zdravo grozdje, saj je le bolj zdrava grozdna kožica nosilec predhodnih arom,« o priložnostih prekmurskih vin razmišlja Brejc.

S stoletno tradicijo vinarstva v tej deželi ob Muri je povezana močna vloga cerkve, ter edinstvena navzočnost protestantstva in madžarski vpliv. »Predvsem pa značaj ljudi, ki so zelo prijazni, dobronamerni. V svojem odnosu do drugih so morda med vsemi najbolj nenarejeni, odprti in zato tudi zadovoljni z življenjem.'' Vse to obiskovalec občuti tudi ob uživanju prekmurskih vin.

Podobna po sortah, a povsem drugačna po moči vinskih kleti je Prlekija. Laški rizling tu s šiponom zavzema polovico površin, vina pa so žlahtne sorte severnega tipa s poudarjeno primarno, cvetno sadno aromo, ki izhaja iz grozdja. Nekaj posebnega je tudi pokrajina, ena najbolj učlovečenih v Sloveniji. »Ko človek gleda te vijugaste linije vinogradov na gričih proti Ormožu, Jeruzalemu, Železnim dverim,... ima vtis preprosto lepega.« Poleg lokacij, enih najboljših za bele sorte v Sloveniji, se tudi vinske kleti ponašajo z dolgo tradicijo; ta gre od najmanj 40 let, pa vse do 150 let izkušenj pri znanem šampanjskem podjetju. Prleška vinarska dejavnost je prodrla tudi v svet, saj ima ormoška klet svoj sauvignon na letalih Virgin Records, odpirata se Anglija in Kanada. Pa vseeno se v tujino proda le pet odstotkov slovenskega vina, kar je malo.

Zaradi geografske lege so predvsem v Prekmurju, nekaj manj to velja za Prlekijo, rdeče sorte slabše zastopane. Zanje so sprejemljive le najbolj sončne, severne lege. A morda bomo ob globalnem segrevanju že v bližnji prihodnosti od tu dobivali odlične cabarnete in merlote,'' malce hudomušno razmišlja naš sogovornik.

Namesto o avtohtonih sortah Prekmurja Brejc raje govori o domačih, starih ali tradicionalnih sortah. Med te bi lahko šteli rantol, ranino ali pelina. Avtohtonost je namreč potrebno dokazati z zapletenimi analizami DNK. Tako se namreč izkaže, da imamo šipon na Madžarskem kot furmin, pa ranino kot bouvier v Avstriji. »Namesto omejenih tradicionalnih sort, ki pa so po količini lahko samo butične, je pomembno krepiti kakovost prevladujočih sort in se po tem uveljaviti.« Potencial kakovosti zagotovo je, saj je ta pokrajina belih vin kljub svetovnemu trendu rdečih vin uspešna.

Brejc je tudi proti raznim tujerodnim hibridom, npr. jurki, ki sem jo na poti po Prekmurju tudi sam pokusil. Ti so že od leta 1975 tudi nezakoniti. Bolj kot zaradi njihovega domnevno slabega vpliva na zdravje, je po njegovem problem slaba kakovost, ki se kaže v aromatski nezanimivosti in agresivnosti. »Nismo več v 16. stoletju, da bi se morali zadovoljiti z nizko kakovostjo. Zakaj bi se morali ozirati na neko »žalostno« izabelo (vrsta samorodne sorte o.p.), če pa imamo lahko prvovrsten chardonney.«

Brejc v zadnjih štirih, petih letih tudi v Prekmurju opaža velik napredek, predvsem z zamenjavo generacij. »Pojavljajo se novi ponudniki, najbolj napreden je Ernest Novak, ki že ponuja ledeno trgatev. Večja naravnanost na okus (svetovnega) potrošnika morda prihaja tudi s tujimi lastniki vinogradov.«

Najpomembnejše značilnosti vin, ljudi in kulinarike Prekmurja so tudi priložnost za (vinski) turizem. »Glavne tukajšnje jedi so divjačina, tünka, gibanice, potem so tu še razne salamure, tünke ... Čeprav vse skupaj morda ni videti kot neka visoka kulinarika, je veliko bolj pristna, lokalno avtohtona. Skupaj z odprtim, nenarejenim in dobrosrčnim značajem tukajšnjih domačinov, te jedi in dobra bela vina dajejo osnove za bolj pristen turizem.«