Osem stoletij mitov in resnic

V Hotemažah so konec avgusta praznovali 800-letnico prve pisne omembe kraja. Ob tej priložnosti so izdali tudi posebni bilten, ki so ga prejela vsa gospodinjstva.

'Nežika, pogrni mizo in prinesi bokal rujnega, ti Hotimir pa prisedi. Prihajam naravnost iz Kamnika, koder so mi Andeški grofje naročili, da urediva zadevo,' je zaukazal Reibert. 'V Hotemažah imam svojo posest, pa jo zdaj z davki in popisi prepišem Hotimirju. Zdaj so najini nadrejeni dovolili in mi dali pogodbo, da jo podpiševa.' Te besede so zadnjo avgustovsko nedeljo donele po dvoriščih Hotemaž, kraja, ki so ga prvič pisno omenili pred davnimi 800 leti. Igrana predstava z naslovom Hotemaže skozi čas in slovesna maša v vaški cerkvi sta bili vrhunec slovesnosti ob 800. obletnici prve pisne omembe kraja z zanimivim imenom.

Zgodovinska dejstva ter ljudsko izročilo so se v predstavi, za katero je scenarij napisal Andrej Aljančič, odigrali pa so jo krajani sami v režiji Zdenke Čebul, prepletali tako, kot se dejansko prepletajo v zgodovini Hotemaž. Hotemaže so bile namreč res prvič omenjene v pogodbi, ki so jo leta 1207 napisali na gradu v Kamniku, sedežu Andeških grofov. Pergamentna listina med drugim potrjuje, da je vitez Vulfing vetrinjskemu samostanu prodal tri kmetije, med enajstimi pričami, ki jamčijo za veljavnost tega posla, pa je v listini naveden tudi Wolhardus de Chotmosach, oziroma Wolhardus iz Hotemaž. Listina je torej eno od najpomembnejših zgodovinskih dejstev in dokumentov, ki so zaznamovali razvoj vasi minulih osem stoletij. V biltenu 800 let prve omembe vasi Hotemaže, ki so ga izdali v okviru praznovanj in jih podarili vsem gospodinjstvom v vasi in povabljenim, je zgodovinopisec Jure Volčjak predstavil tudi listino s prvo omembo in listino o posvetitvi vaške cerkve svetega Urha iz 15. stoletja, s tistega obdobja so tudi povzetki urbarja velesovskega samostana s podatki o dajatvah podložnikov iz Hotemaž. V biltenu je strjena osemstoletna zgodovina Hotemaž in številni zanimivi podatki, med njimi o tem, kdo od Hotemažanov je prvi zapisan v krstno, poročno in mrliško matično knjigo iz 16. stoletja in katere hišne številke je cesarica Marija Terezija v 18. stoletju določila domačijam, ki so jim po domače že takrat rekli Žagar, Maček ali Keržaj.Knjižico je uredila in oblikovala Andreja Aljančič Povirk.

Če so to dokazljiva dejstva, pa za gostilničarjevo hčer Nežiko in viteza Hotimirja, ki sta ju v nedeljski predstavi spretno odigrala Živa Čebulj in Tone Jelovčan, ni tako trdnih dokazov. Da ime vasi izvira iz osebnega imena Hotimir (Chot) ali Hotemež ter da gre za povezavo s karantanskim knezom Hotimirjem, sta namreč le domnevi. A po ljudskem izročilu je prav blizu cerkve, sredi vasi, kjer je zdaj Novakova hiša, nekdaj stal leseni grad, sedež hotemaških vitezov, ki so bili oskrbniki fevdalnih gospodov. Grad naj bi pogorel sredi 19. stoletja, miti o njem pa so ostali. Podžigali so jih ljudska domišljija, pa tudi najdba skeletnih grobov v času med svetovnima vojnama in nenazadnje skrivnostni 'kamniti mož', vogelni kamen, ki je še danes del Novakove hiše. Grobov arheologi in zgodovinarji ob odkritju niso preiskali, povedo domačini, pa tudi izvora hotemaškega kamnitega moža (še) niso podrobno proučili. Je pa vaški umetnik Bojan Špenko, po navdihu te skulpture izdelal spominek Hotemaž.

Spominki niso sami sebi namen. Spominov na stare tradicije ne ohranjamo zato, da bi jih pospravili v muzej, ampak zato, da se iz njih kaj naučimo, smo slišali tudi med slavnostno mašo, ki jo je v cerkvi svetega Urha daroval Hotemažan Franci Šenk. Spomnil je, da je prav cerkev ena najstarejših stavb v vasi in da je v preteklosti nekaj časa imela tudi svojega stalnega župnika. Za umetnostne zgodovinarje je zanimiva zato, ker je z bogatim oltarjem v rokokojskem slogu izjema med okoliškimi cerkvami, ki imajo povečini baročne oltarje. Za domače vernike, ki so vajeni bogatega okrasja na glavnem oltarju, pa je bil na to praznično nedeljo izjema razkošen verski obred, s katerim so zaznamovali krščansko tradicijo vasi. Somaševali so namreč še trije duhovniki – poleg Francija Šenka še župnik Urban Kokalj, kanonik Vinko Prestor in Janez Vilfan. Ko je pod oboki cerkvene ladje zadonela Ave Marija priznane sopranistkedomačinke Francke Šenk, pa so se naježile dlake tudi najbolj zamaknjenim v molitve.

Slovesne maše in igrane predstave z nastopi domačih igralcev, pevcev, plesalcev in gasilcev so se udeležili številni povabljeni gostje, naključne mimoidoče pa so pred oder vabili trije ponosni mlaji – po eden na začetku in koncu vasi, tretji pa na sredi kraja ob priložnostnem odru. Organizatorji so posebej pozdravili predsednika državnega sveta Franca Sušnika, poslanca državnega zbora Branka Grimsa in župana svoje občine Mira Kozelja. Ob šenčurskem županu, domačinu iz Hotemaž, niso pozabili ponosno in hkrati malce hudomušno poudariti, da že kar nekaj let Hotemažan vlada celi občini Šenčur. Predstavniki vaškega odbora pa ob resnejših priložnosti izrazijo željo, da bi vendarle tudi Hotemaže bile še bolj vključene v razvojne projekte občine. Tudi sami tudi v tem prazničnem letu ob pripravah na slovesnosti niso pozabili na druge naloge, poudarjajo. V dokaz pokažejo na utrjene poljske poti, pred kratkim položen asfalt na klancu v gozd, obnovljen pa bo tudi most in nenazadnje dokončano je tudi pritličje in okolica doma krajanov in gasilcev. Po praznovanju v cerkvi in na priložnostnem gledališkem odru pred Križajem sredi vasi so prav ob tem vaško–gasilskem domu, kot mu pravijo, pogostili krajane, prijatelje in druge povabljene goste. Aktiv hotemaških deklet in žena je gospodinje na vasi že teden dni prej povabil, da pripravijo peciva in druge sladke dobrote, odziv pa je presenetil tudi organizatorje. Povezanost prebivalcev Hotemaž, tistih, katerih korenine v tej vasi segajo daleč nazaj, pa tudi prišlekov, ki so tu doma šele nekaj let, je vseskozi v ozadju praznovanj 800. obletnice kraja. Prebivalcev je po zadnjih uradnih podatkih 426. V začetku leta so prvič za, za kulturni praznik pripravili družinski pohod na Štefanjo goro, za Gregorjevo skupaj spuščali gregorčke po reki Kokri, pomladi prikazali praktični prikaz obrezovanja sadnega drevja in sajenje lončnic, organizirali velikonočne delavnice in se ob koncu lotili tudi čiščenja obrežja Kokre. Župan Kozelj ta napredek pripisuje lanski ustanovitvi samostojne vaške skupnosti. Večja povezanost ljudi v vasi po njegovem pomeni trdnejšo skupnost in s tem prijaznejše bivalno okolje. 'Če ne bi skupaj držali, tudi Hotemaž ne bi bilo,' je ugotavljal tudi Hotimir zadnjo avgustovsko nedeljo pred množico več kot osemsto gledalcev.