Vsak bobnar mora imeti band

Besedilo: Igor Kavčič
sreda, 26. september 2007 / 06:00

"Dobro je, če ob rednem šolskem programu otroci znajo igrati tudi recimo Gunse in njihovo priredbo Knockin` on a Heavens door ..."

»Eden iz Loke je, res ful hud bobnar,« se spomnim, kako mi je pred leti nekdo razlagal o bobnarju iz skupine Princeps … Potem je preteklo kar nekaj let, Jaka je zaključil dva, tri študije, odigral bobne v še kakšnem bandu ter na Škofjeloškem in na Vrhniki začel »gojiti« mlade tolkalce. V Škofji Loki je pred dobrim letom ustanovil tudi skupino Otroci ritmov, ki so na nekaj nastopih dokazali, da je smer prava. Poslušalstvo je na nastopih praviloma zelo navdušeno … »In prav je tako, saj smo res neke vrste novost tu pri nas in kaj dobrega tudi že znamo zaigrati,« dodaja Jaka Strajnar.

Za bobnarje vsaj pri nas ponavadi velja, da se za ta inštrument odločajo v zrelejših glasbenih letih, sami iz svojega veselja, saj še do izpred nekaj let glasbene šole na tolkala niso dale prav velikega poudarka … Kako je bilo pri tebi?

»Pravzaprav sem tudi jaz bobne začel igrati precej pozno, čeprav lahko rečem, da odkar vem zase, sem po nečem razbijal. Nikoli ne bom pozabil, kako sem igral na škatle od pralnih praškov, ob tem poslušal plošče Beatlov in poskušal odigrati nekaj podobnega. Ker pa se na glasbeni šoli tako v Škofji Loki, kot na Vrhniki, kjer je ravnatelj glasbene šole moj oče, takrat ni bilo mogoče učiti tolkal, smo za začetek izbrali blok flavto. Kasneje je moj učitelj ugotovil, da bi bil dober za trobento, pa sem začel igrati trobento in dokončal tudi šest razredov nižje glasbene šole. Seveda sem igral pri Mestnem pihalnem orkestru … Ha, spomnim se, ko sem hodil z vaj, mi je mamica vedno cvrla pomfri.«

Kaj so se potem bobni pojavili nekje s puberteto, ko je bilo potrebno biti »jack« in igrati v rock bandu …

»Točno tako. Prvi komplet sem kupil v sedmem razredu. Še babica mi je posodila nekaj denarja. Jasno, da smo v šoli takoj sestavili band in preigravali Guns & Roses, Metallico in Nirvano. Potem se tja do tretjega letnika srednje šole ni zgodilo nič posebnega. Na koncertu Planet Groove sem bil navdušen nad igranjem mladega bobnarja Roka Koritnika, se seznanil z njim, in ko je povedal, da prodaja svoj komplet bobnov, mi je bilo takoj jasno, da jih bom kupil jaz. Potem sem se učil pri Alešu Rendli in se šel pozanimat na Srednjo glasbeno šolo, kako je s tolkali. Nenazadnje sem hodil v četrti letnik loške gimnazije in hkrati v okviru srednje glasbene šole delal program tolkal za nižjo glasbeno šolo. V naslednjem letu sem opravil sprejemne za srednjo in to je bil tudi za starše dokaz, da mislim povsem resno. Bobni bodo moj poklic. No, poleg tega sem na voljo staršev v tem času še tri leta študiral ekonomijo …«

A se na koncu koncev vendarle odločil za Akademijo za glasbo ...

»Najprej sem naredil sprejemne na glasbenem konservatoriju v Celovcu in se vpisal tam na jazz bobne, seveda pa sem, zaradi papirja, kot se temu reče, vpisal tudi študij tolkal na ljubljanski akademiji. Gor sem igral jazz, tu pa vse ostalo, vibrafone, timpane, pavke … Jasno, da sem gor veliko bolj užival, kar pa ne pomeni, da mi ni koristilo tudi izobraževanje na naši akademiji. Pa tudi sicer celovški konservatorij pri nas šteje le za nekakšno višjo šolo. Diplomiral sem leta 2005 …«

…in odprl izobraževanje tolkal na škofjeloški glasbeni šoli.

»Sicer sem že v času moje srednje šole učil dekleta in fante za loški pihalni orkester, prav tako sem učil Železnikarje in kasneje tudi v Žireh, kjer so v program tolkal vpisali že v prvi razred. Tako sem neformalno že več let pogodbeno učil in vseskozi imel kakih deset učencev. Prvo leto je bilo le nekaj učencev, saj pravzaprav ljudje sploh niso vedeli, da obstaja program tolkal, no stvar se je kasneje lepo razvila in danes imam pet učencev v Škofji Loki in kar devetnajst na Vrhniki. Na škofjeloški šoli jih nekaj uči še kolegica z akademije, je pa res, da imamo nekaj problemov s prostori. Upam, da se bomo že oktobra selili v Puštal.«

Torej vadite drugje?

»Ja. Sedaj igramo nad gasilskim domom. Sicer naj tam ne bi dobili veliko boljšega prostora, ampak učenci bodo vsaj dobili občutek, da hodijo v glasbeno šolo.«

Poučuješ vsa tolkala?

»Vsa. Program je po novem bolj sproščen. Včasih si imel točno določene knjige, zdaj pa je predpisano, kaj in koliko se je treba v posameznem letniku naučiti, s kakšnimi knjigami bomo to dosegli, pa je stvar učitelja. Zato se mi ne učimo samo etid, ampak mladim poskušam pripraviti čimbolj zanimiv program. Pospešeno delam na svojem učbeniku. Poučujem celo plejado tolkal, največ pa je zanimanja prav za bobne.«

Za igranje v rock bandu, mar ne?

»Vsekakor je pomembno, da moji bobnarji in bobnarke svoje znanje pokažejo tudi v različnih sestavih. Zelo jih spodbujam k temu. Ravno spomladi sem enemu od mojih bobnarjev skoraj vsak dan prigovarjal, naj si že najde band, da zna dobro igrati in mora to nekje pokazati. In ga je res našel. Dobro je, če ob rednem šolskem programu znajo igrati tudi recimo Gunse in njihovo priredbo Knockin' on a Heavens door … da jih igrajo tako, kot oni, z enakim ritmom, enakimi prehodi.«

Še vedno velja, da so bobni bolj fantovski inštrument?

»To sicer še vedno velja, od vseh učencev pa imam tudi štiri punce.«

Tudi Lenny Kravitz ima v bandu bobnarko?

»Točno to.«

Tudi tolkalna skupina z imenom Otroci ritmov je nekakšna nadgradnja šolskih ur …

»Lahko bi tako rekel. V skupini je pet tolkalcev, štirje fantje in eno dekle, med njimi: Bor Pogačnik, Matija Buh, Tilen Šubic Krpič, Peter Šušnjar in Neja Mlakar. V glasbeni šoli so štirje v četrtem razredu in eden v tretjem, po letih pa so tudi več kot deset let razlike. Sam povezujem igranje skupine in pišem priredbe zanjo.«

Seveda ne igra vsak svojih bobnov, kako se zmenite med sabo?

»Pri vsaki pesmi je glavna melodija, ostali so v spremljavi. Čimbolj skušam delati na tem, da se vsak nauči igrati vse inštrumente, zato se med seboj menjajo. Nekako igramo več različnih zvrsti, od jazzovskih standardov, ki jim dodam še nekoliko improvizacije, do skladb, v katerih gre predvsem za ritem in skladb, pri katerih vsak igra na svoj 'snare' boben. Lani smo začeli z nastopi na 100-letnici športa v Škofji Loki, potem pa so nas kar začeli klicati, če bi nastopali še kje …«

Tudi sam imaš jazzovski band ali gre zgolj za naključni sestav?

»Lani smo prijatelji formirali skupino Jazz On Trio, klaviature, bas in boben oziroma vibrafon. Tako imamo varianto s slednjim ali pa z bobni. Pomembno je namreč, da tudi sam še igram poleg poučevanja, saj bi sicer kaj hitro lahko stagniral v razvoju. Gre za pedagoško in umetniško plat mojega dela. Obe se med seboj zelo razlikujeta, a se tudi dopolnjujeta.«

In ko bodo otroci ritmov nekoliko odrasli …?

»Skupina je v Škofji Loki zelo dobro sprejeta. Mislim, da smo na pravi poti in v tem duhu bomo delali tudi naprej. Zdaj so v skupini gimnazijci, študent in osnovnošolca, a se kljub razliki v letih dobro razumemo. Pri delu so zavzeti in tudi sam imam z njimi še marsikakšen načrt. Če imaš v rokah tako orodje, kot so oni, z njim lahko marsikaj narediš.«

Vas bomo do novega leta spet kaj slišali?

»Najprej bomo vadili nove skladbe, imam pa v mislih tudi samostojni novoletni koncert. Pomladi se nam obeta nastop v pobratenem Freisingu …«

Mislim, da sva pravkar demantirala trditve jazzerjev, češ da tisti, ki ponavadi niso imeli občutka in znanja za noben insštrument, postanejo bobnarji …

»Včasih je bilo mogoče res tako, vsak bobnar se je v pomanjkanju šol in not za bobne učil sam na pamet. Danes je to drugače. Sicer pa je moj profesor v Avstriji vedno govoril: Bobnar je lahko butast, a mu to ni treba biti.«