Kar bo, pa bo

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 25. september 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Tako kot druge bolnike me sestra vsak večer pred spanjem vpraša, ali potrebujem tablete proti bolečinam. Moj odgovor je vedno znova, ne, ker me pač nič ne boli. Tako ostajam, poleg Teje, na oddelku 200 ena redkih bolnic, ki ne uživam prav nobenih zdravil. No, vsaj glede na poln voziček zdravil, ki ga sestra vsak večer pred spanjem poriva iz sobe v sobo, predvidevam, da se na Golniku med paciente razdeli neizmerna količina tablet. (Česar ne komentiram, da ne bo pomote.)

Odkar mi je z ramen padlo breme negotovosti, pomeni, odkar me je sobni zdravnik seznanil z diagnozo, ponoči spim kot ubita; nič več se ne potim in sploh se znova počutim svobodna. Kar se, glede na mojo diagnozo, sliši domala bogokletno, ampak tako je. Iz tira me ne vrže niti umiranje, ki ga je tu in tam slišati iz katere od bližnjih sob, niti pokrito truplo, ki ga peljejo v mrtvašnico in ki ga na hodniku oddelka 200 težko zgrešite. Če ste le na nogah in »migate«.

Že res, da sem, kar se diagnoze tiče, mirna, da ne rečem, spokojna, saj je v skladu z mojo življenjsko filozofijo vsaka stvar (če ne gre ravno za smrt) za nekaj dobra. Nemirna, bom kar rekla preplašena, pa sem zaradi bronhoskopije, ki jo imam danes na urniku. Ker moram biti zaradi preiskave tešča, zjutraj ne popijem niti doma pripravljenih zelenjavnih in sadnih sokov, ki mi jih je Tina (poleg druge hrane) včeraj prinesla in so nepogrešljivi del mojega novega načina prehranjevanja.

Na tešče tako čakam, da me sestra odpelje v ordinacijo v pritličju, kjer bronhoskopijo opravljajo tako rekoč po tekočem traku. In, brez narkoze, kar je tudi treba povedati. Zakaj je to dobro, pa ne vem. Naj še enkrat povem, vnaprej nisem želela o bronhoskopiji prav nič slišati; ne od tistih, ki so jo že prestali, da ne rečem, preživeli, ne od zdravstvenega osebja. Če sem odkrita, me je posega preveč strah in se tolažim v maniri, kar bo, pa bo. In, je, z eno besedo: grozno. Vsaj meni.

Ne smem reči, da je bronhoskopija kdo ve kako boleč poseg. Pravzaprav sploh ni boleča, je le tako nazarensko zoprna, da se mi kaj bolj zoprnega doslej v življenju še ni zgodilo in se mi tudi nikdar več ne bo. Hočem reči, da na bronhoskopijo nikdar več ne pristanem. O tem sem vsaj zdaj, ko je za mano, prepričana.

Po drugi strani pa konkretno sploh ne vem povedati, kaj je pri bronhoskopiji tako neznosno. Rečem lahko le, da vam usta, grlo in nos nafilajo z veliko količino pomirjeval, zaradi česar vam gre na bruhanje, bruhati pa ne smete. Nič manj zoprno ni, ko ti zdravnik s tanko cevko, ki ima na koncu lučko (če se ne motim), šari po bronhijih in ti jih, za nadaljnjo preiskavo, tu in tam tudi odščipne. Vsekakor nisem prepričana, da vse to šarjenje po pljučih in bronhijih na pacientovo zdravje vpliva blagodejno. Pri vsem tem javkanju, pa je pošteno, da povem tudi to, da si opomorem takoj po opravljenem posegu in da ordinacijo zapustim na lastnih nogah.

(Se nadaljuje.)