Južna meja Gorenjske

Rob Polhograjskega hribovja

Se spomnite knjige Janeza Jalna z naslovom Bobri? Za mladega človeka se v njej odpre nov svet. Svet dogodivščin, raziskovanja in prizadevanj. Pisatelj je imel bujno domišljijo, a del njegovega obstaja še danes. Nekdanjega Velikega jezera na Barju ni več. Obstajata pa še vedno Glavna in Stranska dolina. Prvi lovišči glavnega junaka pripovedi: Ostrorogega jelena. Le imenujemo ju nekoliko drugače. Glavna dolina je dolina reke Gradaščice, Stranska dolina pa Horjulščice. Obe skupaj tvorita ob robu glavnega mesta drugačen svet, v katerem čas teče nekoliko drugače. Obe dolini skupaj tvorita tudi južno mejo Gorenjske. Ko se hribi, ki dolini obdajajo poležejo, se za njimi prikaže Barje in neskončni gozdovi Notranjske. Precej obsežen svet od nas zahteva kar nekaj časa, da si vsega ogledamo in da ga oblezemo.

Ta svet je bil naseljen že v pradavnini. Prav tako, kot je sam Jalen zapisal. Precej bolj otipljive sledove naselitve najdemo iz časov Rimskega imperija. Nad Polhovem Gradcem je markanten vrh imenovan Polhograjska gora z višino 824 metrov. Na njem je stala rimska naselbina Ad Nonnum. Danes na njem stoji cerkev svetega Lovrenca. Dolini sta bili naseljeni ves srednji vek. Kot posebno zanimivost je treba omeniti, da se pri vasici Dvor sredi doline še danes najdejo ostanke protiturškega oporišča Babčarjev tabor. Na prepadnem kamnitem zobu so še danes lepo vidni ostanki starodavne trdnjave. Območje je bilo celotno zgodovino precej bogato. O bogastvu pričajo številne cerkve po gričkih, mogočne samotne kmetije in ne nazadnje tik poleg največjega naselja v dolinah Polhograjski grad. Ta grad je pred dobrim stoletjem in pol doživel tudi kraljevski obisk.

Tedanji lastnik gradu Grof Ursini Blagay je namreč leta 1837 na pobočjih Polhograjske gore našel novo vrste cvetlice, ki danes nosi ime Blagajev volčin. Glas o novi roži se je kot blisk razširil po vsej Evropi. Že naslednjo pomlad se je na poti po Evropi v Polhovem Gradcu oglasil pravi pravcati kralj. Friderik Avgust je bil sicer po osnovnem poklicu Saški kralj, a še rajši ljubiteljski botanik. Grof je bil nad kraljevskim obiskom ves navdušen in nekaj minut stran od gradu v pobočju Gore je dal postaviti kake štiri metre visok obelisk z napisom, ki nas v latinščini spominja na slavo minulih dni. Dandanes pa je tudi sam grad vreden obiska. 20. stoletje mu ni bilo kaj dosti prizanesljivo in je bil že v precej razpadajočem stanju. Danes obnovljen sije v nekdanji lepoti. V njem najdemo lokalni muzej. Zanimiv pa je tudi obisk parka pred gradom. V njem najdemo manjši ribnik, samostojno stoječ stolp z uro in najstarejši Neptunov vodnjak iz 17. stoletja. Za njim pa lepo oblikovan klasicistični park.

Grofje so pač grofje. Imeti morajo seveda tudi svojo cerkev. Jasno večjo od navadnega ljudstva in bistveno lepšo. Raja pa naj si postavi svojo. Tako v vasici Dvor, ki šteje le kakih sto prebivalcev najdemo kar dve cerkvi. Grofovska iz 16. stoletja zavzema pol vasi in je znamenita po svojih čudovitih portalih in mogočnem lesenem kasetiranem stropu v cerkveni ladji. Navadno ljudstvo ima kot rečeno svojo, baročno na drugi strani ceste.

Vredno se je spustiti nekaj kilometrov po toku Gradaščice navzdol. Na dobravi zavijemo v dolino Horjulščice. Vasice si slede druga za drugo, a tik pred sami središčem doline zavijemo na desno. Cesta nas pripelje tik pred cerkvico svetega Urha. Tu si lahko pogledamo, kako je bil nekdaj videti pravcati protiturški tabor. Včasih jih je bilo po Sloveniji raztresenih nekaj sto, a zob časa jim ni prizanesel. Tisti bolj srečni so ohranili vsaj kak meter visok zid okoli cerkve. Eden najbolje ohranjenih je prav tabor okoli cerkve svetega Urha. Celoten obod obzidja se sicer ni ohranil. Vendar pa v tisti polovici oboda, ki se je še ohranil najdemo dva utrjena stolpa, mogočna vhodna vrata v tabor ter obrambni mostovž. Po stari slovenski navadi pa znotraj obzidja še starodavno pokopališče. Res prava paša za oči.

Če smo se že odločili za pošten pohod, je najbolje kar nadaljevati. Po gozdnih cestah se odpravimo proti severa skozi gozdni rezervat. Prečkamo eno izmed cest in se po strmem grebenu dvignemo do vasi Koreno nad Horjulom. Ko dosežemo višino vasi, smo še precej daleč. Prečkati moramo celo vrsto senožeti in ko končno dosežemo vas, starodavne cerkvice svetnikov Mohorja in Fortunata ni za videti. Precejšen del vasi, ki je bolj zaselek kot pa vas, je raztresen na drugi strani grebena. Še dobrih deset minut se moramo sprehoditi do kmetije, kjer se ukvarjajo s kmečkim turizmom. Z lepo besedo se da dobiti vodnika in ključ in cerkev je res vredna obiska. Že na sami steni cerkve je prav posebej zanimiva freska. V stoletjih je nekoliko obledela, vendar je njeno ime »Nikoli v nedeljo« sam po sebi zgovoren. Na steni cerkve je naslikana cela vrsta kmečkih orodij, ki se iz spoštovanja do Gospodovega dne, pač v nedeljo ne bi uporabljal.

Tudi sama notranjost je vredna ogleda. Cerkvica je pravi glasnik zgodovine. Zgradili so jo že davno v srednjem veku v gotskem stilu. Stoletja kasneje so jo predelali v slog podeželskega baroka. V zadnjih desetletjih so pod beležem odkrili celo vrsto fresk. Splača se pogledati tudi po cerkveni ladji. Ta kar poka od zlate barve. Prav posebej nam pogled pritegne čudovito ohranjeni zvezdasti gotski strop prezbiterija in baročni oltar zavetnikov cerkve svetega Mohorja in Fortunata.

Izpod mogočnih lip, ki obdajajo cerkve, se splača pogledati spet proti Polhovem Gradcu. V tej smeri prevladuje nekaj vrhov, ki so priča ene izmed večjih naravnih katastrof v Sloveniji. Nad vrhovi Polhograjska gora, Grmada in Toščem se je ponoči 8. avgusta 1924 utrgal oblak. V siloviti poplavi je poplavilo dolino Hrastnice, ki teče proti Škofji Loki, dolino Ločnice, ki teče proti Medvodam in dolino Gradaščice, ki teče proti Ljubljani. V vseh treh dolinah je deroči hudournik porušil vse pred sabo. Vzel je 19 človeških življenj in na stotine ljudi pahnil v revščino. Škoda je bila tako gromozanska, da si si jo je prišel ogledat sam tedanji jugoslovanski kralj Aleksander I, ki se je ravno takrat mudil v Sloveniji. Da bi bila nesreča še večja, je le dve leti kasneje sledila še ena poplava, katere posledice niso bile dosti milejše. Posledice teh dveh nesreč so odpravljali vse tja do druge svetovne vojne, ko se je začela še ena nesreča. Vsaka stran je žrtvam po vaseh postavila svoj spomenik. Prvi so ga običajno postavili sredi vasi, drugi pa pred kakim desetletjem v bližini cerkve svojega. Kot da bi bili še v smrti skregani.

Danes je pogled na te kraje bistveno bolj prijeten. Strma dolomitna pobočja so še vedno grozeča, a pod njimi se skrivajo prijazne vasice. Zahodno od Polhovega Gradca in nekoliko nad njim najdemo vasico Praproče. Na robu vasice je še ena cerkvica, tokrat svetega Jurija. Prvič je bila omenjena že davnega 1526, menda pa je še starejša in tudi v njej najdemo zanimivi poslikan srednjeveški strop.

Druga cerkev se nam kaže nekaj kilometrov proč. To je sveti Martin. Do nje pa se moramo potruditi. Gozdna pot vodi do nje, a do prebivalcev ni bila kaj dosti prizanesljiva. V bližini cerkve je samotna opustela kmetija, sama cerkvica pa stoji sredi travnika, ki se mu vidi, da ga že dolgo niso gnojili in je prepolno samih cvetlic. Prava paleta barv se združi z dvema precej obledelima freskama na južni cerkveni steni.

Ostrorogi jelen bi menda bil zadovoljen. Današnji časi so drugačni od divjine, ki jo je odkril pred tremi tisočletji. Nekdanje goščave so spremenjene v širna polja in travnike. A najverjetneje bi bil zadovoljen. Svet okoli njega je prav nebeško lep in prava paša za oči. Vabi nas, da ga obiščemo še kdaj in se naužijemo njegove lepote.