V začetku je bila beseda

In ta je bila pri Gorenjskem glasu. Ki je - po našem vedenju - edini od gorenjskih glasov, ki doseže vsako gorenjsko vas, vse Gorenjce in prijatelje Gorenjske. Glasimo se že 60 let, poročamo in za vas beležimo čas. Berejo nas od Rateč do Moravč, od Jezerskega do Žirov ...

Ste se kdaj vprašali, kaj je vsegorenjsko – takšno, da je prisotno na celem območju Gorenjske? Od naravnih danosti je to po mojem Sava oziroma območje, ki ga odmaka ta reka s svojimi pritoki vse do izliva Kamniške Bistrice na levem in do Broda pod Šmarno goro na desnem bregu (ali pa, denimo, do Tomačevega, kjer je utonil Matija Čop). Od kulturnih danosti je tak fenomen gorenjščina, gorenjsko narečje, ki pa se ne govori na gorenjskem jugu (loško, poljansko in žirovsko narečje sodijo v rovtarsko narečno skupino). Upravno je bila Gorenjska nazadnje v celoti skupaj pod nemško okupacijo 1941-45, ko so Nemci ustanovili okraj Kranj (Kreis Krainburg), ki je sodil v koroško okrožje (Gau Kaernten). Ta okraj je segal do Šentvida nad Ljubljano, ki je bil še pod Nemčijo, na vzhodu pa je zajemal tudi celotni kamniški konec vse do štajerske meje onstran Trojan. Povojni kranjski okraj, ki so ga ukinili po letu 1960, je bil brez Kamnika. Taka bo, kot kaže, tudi pokrajina Gorenjska, ki se prav zdaj ustanavlja; tudi ona bo brez gorenjskega vzhoda – torej ne bo vsegorenjska. Gorenjska po imenu je »banka s posluhom«, vendar ji manjka še par izpostav po gorenjskem vzhodu. Ima jih v Ljubljani in Domžalah, da bi bila vsegorenjska, bi jo morala odpreti vsaj še v Kamniku, morda v Medvodah, Trzinu ali Mengšu …

Je torej sploh kak družbeni pojav, za katerega bi lahko rekli, da je vsegorenjski? Je. Časopis je, ki ga berejo tudi na kamniškem koncu. Imenuje se Gorenjski glas (GG), izhaja že 60 let. Prislužil si je samostojno geslo v Enciklopediji Slovenije, iz katerega so tudi podatki, ki sledijo. Ime je dobil po glasilu OF za Gorenjsko, ki je izšlo 21. avgusta 1944 v Davči. Od 1947 je bil Gorenjski glas, 1953-61 Glas Gorenjske, 1961-84 Glas, od 1985 je spet Gorenjski glas. Bil je tednik, še zdaj je poltednik, izhajal je tudi trikrat na teden. Leta 1966 je znašala povprečna naklada 14.500, deset let pozneje 16.800, 1988 pa 26.400 izvodov. Zdaj, v bistveno težjih tržnih razmerah, znaša okrog 22.000, kar je za pokrajinski časopis in glede na število Gorenjcev veliko. GG ima tudi stalne priloge: Razgledi so nasledili Odprte strani, Snovanja izhajajo že tretjič, večkrat letno izide revija Moja Gorenjska, ob koncu leta letopis Gorenjska, devet je lokalnih prilog, 24 ur na dan pa je dostopna – spletna stran.

Glavni namen GG je bil in ostaja: obveščati Gorenjce in prijatelje Gorenjske o dogajanjih v tej deželi. Je torej predvsem obveščevalec, poročevalec, komentator. Zraven tega pa prinaša obilo drugega zanimivega branja. GG je že 60 let glavni gorenjski kronist. Tako obsežne kronike za vso Gorenjsko pač ne premore nihče drug! Žal je verjetno ohranjenih kompletov zelo malo. Imajo ga v časopisnem oddelku NUK v Ljubljani, pa v Gorenjskem muzeju v Kranju in morda še kje. Dobro bi bilo vedeti, kdo in kje? Imeti tak komplet je zdaj že pravo bogastvo. GG, ki ga seveda ima, pa bo šel še korak naprej. Začenja se digitalizacija vseh številk. Vse, kar smo v 60 letih napisali, bo dostopno na cedejih in na spletu in opremljeno z iskalnikom. Tako bo imel vsak kar doma dostop do gorenjske kronike od 1947 do zdaj!

GG je torej poročevalec o sprotnih dogajanjih in kronist za nazaj. Kaj pa pogled naprej? Je tudi vizionar? Vizionarstvo ni naloga časopisov, tudi sicer so vizije v sodobnem svetu in času problematična reč, prehitro zastarajo. V časnikarstvu gre bolj za to, da vodstvo in cela ekipa pravočasno zaznajo trende in se po njih ravnajo. Potrebne so posodobitve vsebinske in oblikovne zasnove, kakršno je konec leta 2004 doživel tudi GG. Imel je srečo, da je v procesu lastninjenja dobil trdnega in gorenjsko zavednega lastnika. Vsak dan znova pa se mora boriti za obstoj na časopisnem trgu, kjer je konkurenca vse hujša. Tako znotraj tiskanih medijev kot v merjenju moči tiskanih z elektronskimi mediji. Včasih se zdi, da kultura besede izgublja boj s kulturo slike, a časnikarji v to ne verjamemo. Moramo pa zato tudi sami objavljati manj besed in več slik. Tisti pa, ki se odrekajo besedi, ne bodo dolgo. Saj veste, kako je Janez začel svoj evangelij: »V začetku je bila beseda …« In ko bo izrečena poslednja sodba, bo gotovo tudi ta v besedah. V slikah pač ne; slike jo bodo le ilustrirale.