Ustvarjalen učitelj naredi vsak dan v razredu drugačen

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. september 2007 / 06:00

Sonja Mirtič iz Mojstrane in njena hči Alenka Mirtič Dolenec z Jesenic sta postali ustvarjalni učiteljici leta.

Mati in hči – ustvarjalni učiteljici leta. S tem naslovom so v enem od slovenskih časopisov poimenovali Sonjo Mirtič in njeno hčer Alenko Mirtič Dolenec, potem ko sta prejeli plaketo ustvarjalni učitelj leta. Gospa Sonja iz Mojstrane je že upokojena učiteljica, ki je 37 let predano poučevala otroke, od tega kar 31 let na OŠ 16. decembra v Mojstrani. Ob tem pa je ves čas ustvarjala, predavala, pisala … Za svoje delo na področju osnovnega šolstva je prejela leta 2000 tudi državno nagrado za življenjsko delo. Pred štirimi leti se je upokojila, a tudi v pokoju je še vedno zelo dejavna in vsakodnevno v stiku z dogajanjem na šolskem področju. Hči Alenka je šla po njenih stopinjah, postala prav tako učiteljica in že štirinajst let poučuje, letos prvi razred devetletke na Osnovni šoli Toneta Čufarja na Jesenicah. Ustvarjalnost, zavzetost in predanost učiteljskemu poklicu so lastnosti, ki zaznamujejo obe.

Gospa Sonja, pred štirimi leti ste se upokojili, potem ko ste vse svoje življenje posvetili poučevanju otrok. Kakšna je bila vaša poklicna pot?

»Kot učiteljica razrednega pouka sem poučevala 37 let. Pot učiteljevanja me je vodila od male podeželske šole v Sinjem Vrhu v Beli krajini, prek osnovne šole s prilagojenim programom Poldeta Stražišarja na Jesenicah, do osnovne šole 16. decembra v Mojstrani. V Mojstrani sem poučevala kar 31 let, večinoma tretji razred. Ves čas mojega poučevanja sem iskala načine in poti, kako bi otrokom omogočila lažje razumevanje in učenje učne snovi. Veliko sem sodelovala s starši, ki so nam pri delu pomagali in nas spodbujali. Vedno sem namreč trdila, da mora biti most med učenci, učiteljem in starši zelo trden. Pred štirimi leti sem se upokojila, a kljub temu še vedno z veseljem ustvarjam in priskočim na pomoč mlajšim kolegicam.«

Že naziv Ustvarjalna učiteljica leta kaže, da ste bili pri svojem delu zelo ustvarjalni, ste avtorica učnih pripomočkov, delovnih zvezkov, knjig, veliko ste predavali, pisali strokovne članke, obenem pa ste začeli izdelovati različne učne pripomočke. Zakaj?

»Če kot učitelj želiš pripraviti kvaliteten pouk, potrebuješ najrazličnejše učne pripomočke. Kreda in tabla sta premalo! Učni pripomočki so pomembni zato, ker z njihovo pomočjo otroci prek igre osvojijo določeno snov. Zato mora biti učitelj tako ustvarjalen, da naredi vsak dan v razredu drugačen. S hčerko Alenko, ki je šla po mojih stopinjah in letos poučuje prvi razred devetletke, sva začeli pripomočke izdelovati sami. Preizkušali sva jih pri meni v razredu, pri kolegicah v drugih šolah, zdaj jih Alenka preizkuša v svojem razredu. Med najinimi učnimi pripomočki so denimo učni lističi, učni plakati in domine, s pomočjo katerih se otroci prek igre naučijo merskih enot. Izdelali sva tudi grafomotorične podloge, s pomočjo katerih se otroci učijo pisati, zelo uspešno je bilo Razredno drevo, ki je prodrlo tudi na evropski trg, v Anglijo in Nemčijo.«

Naziv ustvarjalni učiteljici leta sta prejeli za didaktični pripomoček, ki sta ga poimenovali Učni krog čudes. Za kakšen pripomoček gre?

»Učni krog je učilo, ki je namenjeno učiteljem in vzgojiteljem ter otrokom v vrtcih in v osnovni šoli. Ponuja različne možnosti uporabe pri matematiki, slovenskem jeziku in spoznavanju okolja, z malo iznajdljivosti pa ga lahko uporabljamo tudi pri glasbeni in likovni vzgoji ter celo pri telovadbi. Zdi se mi pomembno, da ga lahko uporabljamo pri več predmetih, ne le pri enem. Zanimivo pa je, da so učenci, ki so ga uporabljali, sami poiskali še vrsto zanimivih rešitev in idej.«

Zadnja leta ste upokojeni, pa verjetno tudi prek hčerke ostajate v stiku s šolo?

»Z Alenko se pogovarjava o šoli, seznani me z novostmi, rada ji priskočim na pomoč tudi z nasveti,... Sicer pa z nama dela vsa družina, večino stvari naredimo skupaj. Mož, ki je bolj tehničen tip, pa najine didaktične pripomočke izdela.«

Kakšen je po vašem mnenju dober učitelj? Kakšne lastnosti mora imeti?

»Dober učitelj mora biti dosleden, natančen, urejen in otrokom za zgled. Pomembno je, da tisto, kar učiš otroke, delaš tudi sam. Tako sem se denimo jaz v razredu vedno preobula v copate, ker smo copate zahtevali tudi od otrok … Če si takšen, ti otrok zaupa. Ob tem pa je obvezno, da imaš kot učitelj v sebi tudi človeško toplino, odnos do otroka. Da mu pomagaš, ko je v stiski, da ga tudi objameš in stisneš k sebi, če je potrebno. Obravnavati ga moraš kot otroka, ne kot učenca. Kot bi bil tvoj otrok. In vedno ga moraš spodbujati in mu zagotavljati, da zmore. Učitelj mora biti v prvi vrsti dober človek.«

Glede na vse povedano se zdi, da je bila hčerkina odločitev, da bo postala učiteljica, v vaši hiši kar samoumevna …

»Res je, Alenko je pot zanesla v prosvetne vode, sina Matjaža pa bolj veseli ustvarjanje v računalništvu. Že ko je bila Alenka majhna, je bila vedno z mano,... v vrtcu, v šoli … V času študija, je pogosto prihajala k meni v razred poslušat pouk. Pri meni je opravila tudi pedagoško prakso. Tako je nadaljevala pot in zdaj že štirinajst let poučuje.«

Gospa Alenka, glede na to, da je bila učiteljica vaša mama, me zanima, ali ste že od malih nog vedeli, da boste šli po njenih stopinjah?

»Res je. Že ko sem bila majhna, sem se vedno igrala le šolo … Tudi kasneje me je učiteljski poklic privlačil, mogoče tudi zato, ker sem spremljala mamino delo in se mi je vedno zdelo, da je dobra učiteljica.«

Mama vaju je z bratom tudi učila, kakšna je bila kot učiteljica?

»Spomnim se, da je bila do mene bolj stroga kot do ostalih učencev. Včasih mi je bilo dejstvo, da me uči mama, celo bolj v breme. Nekoč sem se celo stepla s sošolko, ki je rekla, da sem doma pogledala v kontrolko … Jaz sama svojih dveh sinov nisem učila, čeprav hodita na isto osnovno šolo. To mi je všeč, kajti čudovito je biti mamica in čudovito je biti učiteljica.«

Kako se razlikuje šola, v katero ste hodili vi, in šola, v kateri danes poučujete?

»Osnovna šola v času, ko sem jo sama obiskovala, se od današnje šole zelo razlikuje. Sama si ne predstavljam, da bi morala učiti izza katedra. Danes mora biti učitelj zelo dinamičen, poskrbeti mora, da se vedno kaj dogaja. Otroci pravzaprav pričakujejo, da si ves čas aktiven, da slediš novostim.«

Otroci, ki s šestimi leti, nekateri celo s petimi, pridejo v prvi razred devetletke, so res še zelo majhni. Verjetno je poseben izziv poučevati prvi razred.

»V razredu imam 26 otrok. K sreči je večji del časa prisotna tudi vzgojiteljica, tako da se posameznim otrokom lažje posvetiva. Z otroki se veliko igramo, seveda pa se skozi igro tudi učimo. Veliko rišemo, pojemo, telovadimo, se učimo samostojnosti, pripovedujemo zgodbice, se opisujemo,.... Trudimo se, da v miru pojemo, da se poslušamo med seboj, veliko delamo na prijaznosti, zjutraj se v krogu pozdravimo … Dejavnosti morajo biti zelo pestre, kot učiteljica moram biti ves čas prilagodljiva in domiselna.«

Koliko pri svojem delu z najmlajšimi uporabljate učne pripomočke? Nenazadnje ste na temo didaktičnih pripomočkov tudi diplomirali.

»Učni pripomočki so zelo pomembni, saj se na ta način otroci učijo tudi preko igre. Pojem učnega pripomočka je zame zelo širok. Tudi doma imamo vsi polno »učnih pripomočkov«, od lego kock do koruznih in fižolovih zrn, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. Zame so učni pripomoček tudi barvne ladjice iz papirja, ki jih vidite tamle na okenski polici, saj se otroci na ta način učijo barv … Potem so tu razne igre s kartami, človek ne jezi se … Pri nas doma smo se s sinovoma Primožem in Domnom ogromno igrali različne igre. Pri igri človek ne jezi se, se otrok nauči orientacije, štetja, barv … Pri igri enka se lahko uči barv in štetja. Letos poleti smo pri nas veliko igrali remi, kjer se je Domen učil šteti in seštevati do sto … Gre torej za neprisiljeno učenje skozi igro. Tudi računalnik je lahko dober učni pripomoček, kajti na njem se da najti veliko dobrih didaktičnih igric. Pri tem moramo le paziti, da ima vse svoje meje.«

Kako pomembno pa je vključevanje staršev v šolsko delo?

»Starši se moramo zavedati, da so otroci v prvi vrsti od nas staršev, in ne od vrtca ali šole. V šoli otrokom lahko pokažemo načine in nekaj poti kako pridejo do cilja, kako morajo vaditi, doma pa potem snov utrjujejo. Sama dajem velik poudarek na sodelovanje s starši, saj mnogi otroci v šoli preživijo ogromno časa, nekateri celo več kot doma. Mene kot mamico oz. moža kot očeta zelo zanima, kaj se dogaja z najinima otrokoma in kaj počneta v šoli. In mislim, da tudi ostale starše. Zato mora biti naveza otrok – učitelj – starši močna. Je pa res, da traja nekaj časa, da se to zaupanje vzpostavi. Zelo pomemben se mi zdi tudi pogovor v družini in to, da sta pri vzgoji otroka prisotna oba starša. Midva z možem Markom poskušava biti pri vzgoji karseda enotna. Mislim, da na ta način lažje vzpostavimo pristen kontakt, odkrite odnose in zaupanje drug v drugega. Ko starši otroka vprašajo, kako je bilo v šoli, naj se ne zadovoljijo z odgovorom 'dobro', ok, ampak ga spodbudijo, da pove še kaj več. Mislim, da bi bilo prav, da je čas, ki ga starši namenimo svojemu otroku, namenjen res njemu. Ne pa, da ga nekaj vprašamo, potem pa ga sploh ne poslušamo …«