Sedmica: Konec prvega dejanja

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Igra za predsednika države se je začela. Zmagal bo tisti, ki bo vanjo vložil več političnega talenta, več osebnega šarma in, kajpada, več denarja. Ampak, spet ne več kot petindvajset centov na volivca. Vsaj teoretično, ne. Takšna so namreč pravila igre. Poleg takšnih in drugačnih posebnosti posameznih igralcev naj bi v primeru izenačenega rezultata kandidatom nekaj točk prinesla tudi njihova druga polovica, se pravi, žena ali mož, priležnik ali priležnica. Tako pač predvidevajo doktorji teoretičnih znanosti, ki – vsaj za zdaj – o mogočem vplivu političnega programa na volivčevo odločitev ne razglabljajo oziroma ne teoretizirajo.

Ko sem ravno pri teoriji, naj spomnim na oguljeno frazo, da imajo (kot rečeno, teoretično) vsi predsedniški kandidati v izhodišču enake možnosti. Da ima torej Elena Pečarič enake možnosti postati predsednica države kot, recimo, Mitja Gaspari predsednik. Ne se hecati. Bog ne daj, nobenemu kandidatu ne želim vzeti kredibilnosti, ampak gospodična Pečarič ima v tekmi z Gasparijem toliko možnosti, kot jih ima želva v dirki z zajcem. Nič. Pa naj Eleno Pečarič javno podpre deset polnoletnih oseb z volilno pravico na rangu Svetlane Makarovič, ki jo kot literarno umetnico sicer izjemno visoko cenim, da ne rečem kar občudujem. Povedano drugače, v primeru predsedniških volitev je teorija eno, praksa pa čisto nekaj drugega. Realne možnosti imajo trije kandidati za predsednika države, in sicer: Mitja Gaspari, Lojze Peterle, Danilo Türk. Vsi drugi bodo odpadli kot gumb na moškem spodnjem perilu, zato v vseh primerih ne razumem čisto dobro, zakaj se to igro sploh igrajo.

Prvo dejanje letošnjih predsedniških volitev je končano. Izteklo se je v prid Lojzetu Peterletu, ki je že prvi dan zbral potrebnih pet tisoč podpisov in je postal v teh rečeh absolutni prvak. Danilo Türk, nekdanji veleposlanik pri OZN, se je na rezultat svojega tekmeca odzval, češ: »Nismo na teku na sto metrov, čeprav bi mnogi radi to videli. Smo v soočenju kvalitetnih stališč in pogledov. Ti pa ne tečejo na sto metrov, temveč se soočajo po svoji vsebini. Po tem bodo ljudje ocenjevali, ali je nekdo boljši, dober ali slabši, ne pa po tem, ali je podpise zbral v treh dneh ali v treh tednih.« Kakor koli, že naslednji dan se je tudi njemu pošteno smejalo, ko je javnosti sporočil, da je tudi sam že zbral potrebnih pet tisoč podpisov. Hočeš nočeš se je pridružil tekmi, ki jo je začel Peterle. Vsaj do zaključka redakcije zbiranje podpisov Gaspariju ni šlo tako gladko kot drugima dvema. In vprašanje je, ali bo nekdanji prvi slovenski bančnik vlak, ki ga vozita Peterle in Türk, sploh še ujel.

Sama vidim v drugem krogu predsedniških volitev Lojzeta Peterleta in Danila Türka. Ne zato, ker Mitja Gaspari potrebnih podpisov ni zbral že takoj prvi dan, pač pa zato, ker za njim stoji samo ostanek nekdanje LDS oziroma ZSMS. Bojim se, da mu do predsedniškega fotelja ne bodo pomagali niti sprehodi s soprogo pod roko, ki naj bi iz Gasparija naredili bolj družinskega človeka. Bodo pa takšni sprehodi v drugem krogu nekaj točk nedvomno prinesli Peterletu in Türku, vse drugo pa si bosta morala tekmeca vendar izboriti s svojo lastno prepričljivostjo in, navsezadnje, s svojim programom. Vsaj upam, da tudi ta še kaj šteje.