Iz mesta med pastirje

Kranjčan Jože Janc je pastir v pastirski koči pod Poreznom. Ljubezen do narave, živali in mir ga ženejo v osrčje gora.

»Iz postelje se dvignem okrog pol pete ure in prvo delo, ki se začne z dnevom, je štetje živine. Na paši je 108 krav, bikov, kobil in žrebet. Preverim, ali imajo dovolj vode, ali so morda poškodovale kakšno ogrado. Kot zanimivost naj povem, da so med njimi štirje konji kasači, ki so na počitnicah, en konj, ki je star šestindvajset let, pa obvlada še vsa stara kmečka opravila. Pod Poreznom je kar velika Pašna skupnost Porezen, saj obsega približno 105 hektarov. Vsak dan prehodim okoli deset kilometrov, čeprav imam že nekaj let umetni kolk,« pravi pastir Jože Janc, ki je prvič prišel pod Porezen leta 2001. »V tistem času sem se upokojil in imel sem željo, da bi bil oskrbnik planinske koče ali pastir. Na Radiu Sora sem slišal, da iščejo pastirja, pa sem šel. Kar nekaj noči sem prebedel, saj me je ves čas zelo skrbelo, kako je z živino. Odgovornost je namreč velika,« pravi Jože. Pod Porezen se je spet vrnil lani, vmes je bil leta 2003 pastir na Tegoški planini. Tam je imel slabo izkušnjo z bikom, ki ga je napadel in mu polomil šest reber. »Bila je začetniška napaka. Crkljal sem kravo, biku pa to seveda ni bilo všeč. Nauk tega je, tako kot med moškimi in ženskami, da nikar ne hodi drugemu v zelje,« pravi.

Letos je prišel pod Porezen (pastirska koča je dobrih tristo metrov pod 1630 metrov visokim Poreznom) sredi maja in bo predvidoma ostal do konca septembra. Mestni človek, ki je svoj mir našel v osrčju hribov. »Kot fantič sem stanoval med železnico in reko Savo. Doma smo imeli koze. Ostal sem na obronkih mesta, delal v orodjarni v Iskri, proste trenutke pa preživljal v naravi. Dvakrat sem prehodil slovensko transverzalo,« pove Jože. Mestnega vrveža tam gori na pogreša. »Dolgčas mi pa res ni. Čez dan žagam drva, kosim, urejam okolico okrog koče, popravljam ograde, zvečer še enkrat preštejem živali ... Če ostane kaj časa, dolbem sklede iz korenin bukve.«

Za nekaj dni na teden se k Jožetu iz doline pripelje žena Ida. V koči članom pašne skupnosti, sorodnikom in prijateljem ob sobotah in nedeljah postrežeta z ajdovimi žganci in kislim mlekom. »Moram posebej poudariti, da so domačini, lastniki živali in člani pašne skupnosti dobri ljudje, ki mi v vsakem trenutku priskočijo na pomoč, če jo le potrebujem. Sam pa sem že dvakrat pomagal pri skotitvi telička,« pravi Jože. V tem času se ponoči že shladi na pet stopinj Celzija, zvečer mora v koči zakuriti peč. In kot dodaja Jože: »Veter ima na Poreznu ta mlade.«

Čez zimo se vrne v dolino. »Zaposlim se z rezljanjem ptičjih hišic in približno meter visokih lesenih hišic za zunanjo postavitev, ki lahko služijo tudi za jaslice. Vsako leto znova pa upam, da bom spomladi dovolj zdrav, da bom spet odšel v planine,« zaključi Jože Janc.