Oddelek 200

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 1. avgust 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Andrej, moj mož, je zmeden, predvsem pa na smrt prestrašen. V trenutku sem spet zbrana. Neham se smiliti sama sebi in neham jokati. Ker mi za samozavajanje in tolažbo ni pustil vsaj kančka več manevrskega prostora, pa sem še vedno jezna na zdravnika, ki me je sprejel.

Slabih trinajst ur po slikanju pljuč na urgenci v ljubljanskem Kliničnem centru že ležim v sobi številka 209 na oddelku 200 bolnišnice za pljučne bolezni na Golniku. V eni od treh postelj leži prijazna gospa iz okolice Tržiča. Čeprav se prvič vidiva, se pozdraviva kot stari znanki.

Za razmere, v katerih sem se znašla kot strela z jasnega, sem izjemno dobre volje. Kjer se le da, duhovičim. Andreju se moje šale ne zdijo niti malo smešne in se jim smeji bolj kot ne kislo. Niti meni ni povsem jasno, čemu naj svojo dobro voljo pravzaprav pripišem; begu pred resnico, izhodu iz stiske ali kratko malo svojemu značaju? Po drugi strani pa se počutim izjemno dobro. Rak gor rak dol, sama nikakor ne čutim, da bi mi zaradi njega karkoli manjkalo. In trdno sem prepričana, da bo tako ostalo.

Edino, kar me v danih okoliščinah resnično skrbi, je, kako naj z mojim rakom na pljučih, o katerem v svoji podzavesti niti za hip ne dvomim, po hladnem tušu, ki sem ga spustila na Andreja, zdaj seznanim še druge svoje najbližje. Zlasti me skrbi hči Tina. Andreju zabičam, da ji mora dopovedati, da me bolezen niti malo ne skrbi in da ji dobesedno prepovedujem, da skrbi njo. Če sama zaupam v svojo ozdravitev in od prvega trenutka v to zaupam stoodstotno, potem to zahtevam tudi od vseh drugih. Kakršen koli strah s katere koli strani v zvezi z mojo sicer še nepotrjeno boleznijo, jemljem kot oviro na poti k moji ozdravitvi, ki je le vprašanje časa. Trdno verjamem, da nima nihče na tem svetu pravice, da podvomi o moji ozdravitvi. Niti zdravniki, ne.

Pred kosilom Andrej odide. S cimro ostaneva sami. Govoriva kot dve stari znanki. Pove mi, da je na Golniku zaradi visokega krvnega tlaka. Sama diagnoze še nimam, kaj naj ji torej rečem? Da gre pri meni domala gotovo za raka? Zalotim se, da tokrat tega več nočem s tolikšno lahkoto priznati, kot sem po jutranjem sprejemu v bolnišnico priznala Andreju. Namesto tega, si pred gospo privoščim zdravnika in se mu posmehujem, češ da je nestrokoven in da je obremenjen z rakom. Toliko sem torej glede svojega zdravstvenega stanja neprizadeta? Toliko si torej zaupam?

Kosilo mi postrežejo v bolniški sobi. Zbirčno brskam po hrani in vase mi ne uspe spraviti več, kot nekaj žlic juhe.

Proti večeru pridejo na obisk Andrej, Tina in njen mož Bojan. Tina se dela korajžno, oči pa ima zabuhle od joka. Bojan, ki mu je pri osemnajstih letih za rakom umrla mama, je vidno pretresen in zaskrbljen, Andrej pa je še od jutra v šoku. Spet imam položaj trdno v svojih rokah in spet duhovičim. Tina se najprej zgraža, češ da se črnemu humorju ne bo smejala. Čez nekaj časa popusti in se zasmeji. Še nikdar v življenju ni z mojih ramen padlo tako težko breme, kot zdaj. Tina, za katero bi dala življenje, mi verjame in mi zaupa. Na poti k moji ozdravitvi ni več nobene ovire in nobene skrbi.

(Se nadaljuje)