Na odprtem morju

S posadko na moji ladji smo pluli po odrtem morju. Nismo vedeli, kaj nas čaka na tem potovanju, saj smo iskali le zaklad. Zvečer, ko smo večerjali, smo zaslišali krike in glasove. Vsi smo postali nemirni in strah se je naselil v nas. Nestrpno smo čakali, kaj se bo zgodilo z nami in barko. Ni bilo dolgo, ko je iz vode prišla zverina. Prevrnila je ladjo in dva člana moje posadke sta umrla. Potonila sta. Ni bilo veliko časa za slovo. Vzeli smo čolne ter veslali celo noč do najbližjega otoka. Otok je bil samoten, ni bilo naseljenih ljudi. Ko smo nekaj časa hodili po otoku, smo zagledali votlino. Vanjo sta nas zvabila ogenj in toplota. Pogreli smo se in zahvalili bogovom za rešitev. Vedeli pa smo, da bo vrnitev težka. Vsi smo zaspali in počakali naslednje jutro. Začeli smo graditi novo ladjo, odločeni, da zaklada ne bomo iskali. Med delom smo se na smrt prestrašili, saj smo zagledali že znano pošast. Ta nas je lovila, a smo se poskrili in s tem rešili. Sklenili smo, da ji nastavimo past. Zvezali smo vrv na dve debli in priklicali pošast. Spotaknila se je ob vrv, mi pa smo jo tepli s koli, da je podlegla bolečinam. Ladjo smo spravili v red. Bila je preprosta, saj smo hoteli čim hitrejšo vrnitev. Odpluli smo. Tokrat se nam ni pripetilo nič hujšega kot nekaj visokih valov. Veliko nas je bilo tako veselih, da so nam stopile solze v oči. Srečno smo se vrnili v domovino. Ljudi, ki so nas sprejeli, je močno pretresla novica, da sta dva člana posadke umrla. Povedali smo jim tudi o prigodi s pošastjo. Postali smo junaki. Veseli smo bili, da smo prišli nazaj veseli in nepoškodovani. To nam je vlilo poguma za nova popotovanja.