Slovensko domobranstvo

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landeswehr; kratica SD) je bila pomožna policijska-paravojaška organizacija, ki jo je septembra 1943 ustanovila nemška uprava na območju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije. SD je bila naslednica prostovoljne protikomunistične milice oz. Vaških straž, ki so bile skoraj popolnoma uničene v bitki za Turjak, Legije smrti (okolica Novega mesta) ter Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov), ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Grčarice.

Zgodovina

Neposredno po italijanski kapitulaciji so protikomunistične sile v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 ustanovile Slovensko domobransko legijo. Slovenska domobranska legija je imela tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, Vaških straž, Legije smrti ter Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov). 30. septembra je oblast prevzel nemški okupator, ki je preimenoval in reorganiziral SDL v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi nižjega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovih vztrajanj so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, po umiku nemških sil se je razglasil za poveljnika domobranstva, kar pa so mu politični veljaki onemogočili in se je nato odpovedal položaju. Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Roesenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov, vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Ljubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 ter drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle.

Besedilo zaprisege ljubljanskih domobrancev se je glasilo: "Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj." (1) Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini: "Sem prostovoljno pristopil v Slovensko domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen." (2) Prisega ni imela kolaboracionističnega značaja samo zaradi posredne omembe Hitlerja, temveč predvsem zato, ker je bila na njegov rojstni dan. Slovensko domobranstvo je tako prevzelo aktivno vlogo v kolaboraciji z nemškim okupatorjem.

Po vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Britanska vojska jih je poslala nazaj v Jugoslavijo, kjer so jugoslovanske oblasti izvensodno ubile nekaj več kot 11.000 domobrancev. Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev. Približno 2000 domobrancev, ki so se v Italiji predali ameriškim silam, v Slovenijo niso vrnili, zato so preživeli.

Lep pozdrav

J. Z.