Dobre in grenke izkušnje

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Kranj / ponedeljek, 7. julij 2014 / 11:02

Mirjana Kavčič je lani jeseni v Kranju odprla socialno samopostrežbo za mlade, v devetih mesecih pa je imela veliko dobrih, pa tudi nekaj slabih izkušenj.

Kranj – Upokojena profesorica Mirjana Kavčič je pred dobrim letom in pol ustanovila društvo Kali, v okviru društva pa je lani jeseni odprla prvo socialno samopostrežbo za mlade pri nas. »Ko sem se odločala za svojo novo pot, je bila moja največja popotnica vera v ljudi. Izhodišče za to je bilo več kot petintrideset let dela z mladimi,« pravi Mirjana Kavčič in pojasnjuje, da sloni koncept dela v društvu izključno na mladih prostovoljcih.

»Ker je vsesplošno mnenje, da na današnjo mladino ne moremo računati, je bil marsikdo glede projekta skeptičen. Sama sem menila drugače in že v pripravljalnem obdobju odprtja trgovine sem spoznala čudovite mlade fante iz Centra Labirint v Kranju, ki so z veliko vnemo pristopili projektu in postali nepogrešljivi prostovoljci. Kmalu smo uspešno začeli nabirati donirano hrano. Fantom so se nato pridružili mladi dijaki in študentje in pravo zadovoljstvo jih je bilo opazovati, kako se med njimi spletajo prijetne vezi,« pravi Mirjana Kavčič, ki je bila presenečena, da so se Gorenjci odlično odzvali na njihove akcije. »Bogato in obilno so donirali, podarjali so hrano in lahko rečem, da sem bila tudi sama dostikrat prijetno presenečena. Najlepše je bilo gledati mlade starše, kako lepo vzgajajo otroke v duhu pozitivnega odnosa do sočloveka,« tudi pravi Kavčičeva in dodaja, da je veliko vredno tudi to, da je spoznala mnoge plemenite ljudi.

»Pravijo, da ni poti brez trnja, in v mojem primeru je podobno. Delitev hrane ni najbolj hvaležna reč, kajti ljudje, ko se znajdejo v stiski, dostikrat mislijo, da jim vse pripada in da smo za njihove težave krivi vsi, samo oni ne. Ker sem tudi sama priseljenka, lahko odkrito govorim o stvareh, ki sem jih znotraj projekta deležna. Žalos­tna sem, ko vidim, da je država neštetokrat dosti bolj mačehovska do svojih držav­ljanov kot do priseljencev. Najbolj me zaboli, ko slednji kljub dobrim subvencijam in večletnemu prebivanju v Sloveniji še vedno ne znajo slovenskega jezika in nimajo ravno spoštljivega odnosa do svoje nove domovine ali okolja, v katerem živijo. Velikokrat pa sem nemočna, ko ne morem pomagati mladim domačinom, ki zaradi nelogične birokracije ne morejo niti delno uveljavljati subvencije, ki jim pripada,« tudi pravi Kavčičeva in dodaja, da njeno vodilo ostaja, da mladim ribe ne bo le dajala, ampak jih predvsem učila, kako lahko tudi sami postanejo dobri ribiči. Žal ta ideja ni najbolje zaživela.

»Ko sem omenila, da se bodo začele delavnice pod vodstvom mentorjev, na katerih bodo pridobivali funkcionalno znanje, ki je prepotrebno na poti do zaposlitve in da bo to pogojevalo upravičenost do pomoči, se je marsikdo raje umaknil, samo da mu ni treba delati,« ugotavlja Kavčičeva, ki ji vseeno ni žal, da se je lotila projekta in je hvaležna kranjski občini in vsem drugim, ki ji pri tem stojijo ob strani.