Kako dolgo še - drugič!

V publikaciji Moja Gorenjska junija 2007 sem prebral prispevek Franca Kersnika z naslovom Kako dolgo še. Naj se za začetek predstavim. Sem 72-letni upokojenec in sem bil ob koncu vojne star deset let. Nikoli nisem bil član ZK! Toliko za uvod.

Pisca bi najraje vprašal, zakaj je s takšnim pisanjem čakal več kot petdeset let. So se mu tresle hlače in se je bal, da bo moral na ričet? Danes seveda lahko vsak laja in pljuva na NOB in partizane. Takšnih kameleonov, kot je pisec, je v naši državi vse več! Pravi, da so bili domobranci edini pravi borci za svobodo. No, takšne neumnosti še nisem slišal! Če bi se res borili za svobodo našega naroda, potem bi se morali boriti proti Nemcem in Italijanom. Zakaj so pravzaprav nastali domobranci? Mnogih fantov in mladih mož ni mikalo oditi v hosto k partizanom, kjer bi lačni prezebali pozimi pod milim nebom. Po drugi strani pa so se bali vpoklica v nemško vojsko in s tem odhoda na rusko fronto! Torej je bila najboljša rešitev vstop k domobrancem. Tako so lepo ostali doma na varnem. Nemci so jih oboroževali, oblačili in prehranjevali. Domobranci pa so namesto njih mučili in pobijali nedolžne ljudi. V hosto pa si niso upali, da bi se spopadli s partizani. Veliko lažje je bilo pobijati nemočne ljudi. Pisec bi rad naprtil nekatere zločine partizanom. Kaj pa grozodejstva, ki so jih zagrešili domobranci? Na Svetem Urhu so mučili in zverinsko morili naše ljudi, da so bile stene mežnarije vse krvave! V Kozlarjevi gošči so s krampi in lopatami pobijali žene in dekleta, med njimi mater desetih otrok! Pri tej moriji je bil prisoten celo duhovnik, ki je te nesrečnice pred smrtjo spovedal. Potem so jih tako površno zakopali, da so nekaterim iz zemlje molele roke in noge. Postojanko so imeli tudi na Brezjah, ob znani Marijini cerkvi. Tam so kmeta, ki je partizanom peljal nekaj vreč krompirja, živega odrli! Na Jesenicah je med vojno delovala zločinska organizacija Črna roka. V njej so bili v večini verni in pobožni ljudje. Če so za koga samo sumili, da sodeluje z OF in partizani, so ga zverinsko umorili. Celo nekaj let starega otroka so utopili v kadi, pred tem pa ubili oba starša! Ker se je po mestu šušljalo, da to delajo Nemci, je zloglasni gestapovec Druscke to organizacijo prepovedal. Celo Nemcem so se ti zločini gnusili. Vsi pošteni Slovenci vemo, da so bili domobranci Hitlerjevi hlapci. Prav je, da so po vojni dobili zasluženo kazen, Italijani so Mussolinija obesili, tako kot Norvežani Quislinga! Pri nas pa nekateri pojejo slavo največjim krvnikom našega naroda. Naj omenim še tole. Domobranci so imeli v cerkvenih zvonikih svoje opazovalnice, opremljene z mitraljezi. Kako so si drznili prinašati orožje v božji hram?! Ali ni že Kristus rekel! Kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Potem pa so govorili, da partizani obstreljujejo cerkve. Zakaj so Anglo-Američani v orožju, prehrani in z oblačili pomagali partizanom in ne domobrancem? Zakaj je Churchill poslal svojo mislijo k partizanom, med njimi celo svojega nečaka? Prav on je, ob nemškem napadu na Anglijo v svojem govoru po radiu rekel tudi tole: »Ne prekličem niti ene besede, ki sem jo izrekel na račun komunizma, vendar bo naše pomoči deležen vsak, ki se bo boril proti Hitlerju!« Partizani so reševali tudi zavezniške pilote. Spominjam se, kako se je nad Golico pojavil ameriški bombnik, iz katerega se je že močno kadilo. Na koroški strani so ga zadeli Nemci. Njegov kopilot je bil že mrtev, sam pa je s padalom izskočil in varno pristal, letalo pa je strmoglavilo in se razbilo. Partizani so ga rešili pred Nemci, ki so z avtom že hiteli na kraj dogodka. S pomočjo partizanov je pripel v Bari v Italijo in od tam v Ameriko. Pred leti je pripel na obisk na Jesenice. Ker imamo v muzeju del repa njegovega letala, je prosil, če mu ga odrežejo manjši kos, da ga bo imel za spomin. Še enkrat se je zahvalil partizanom za to, da so mu rešili življenje.

Pisec pravi, da se v povojnem času nismo nič učili o Janku Kersniku. To seveda ni res. Sam sem imel za obvezno čtivo njegove Kmetske slike in Jurčičevega Desetega brata, ki ga je Kersnik dokončal po Jurčičevi smrti. Moti ga tudi to, da imajo nekatere ceste in ulice še vedno imena po padlih borcih NOB. Prav na Jesenicah jih imamo več kot deset, zato jih ne bom našteval. Pred leti so nekateri meščani zahtevali preimenovanje naše glavne ceste, to je Ceste maršala Tita, vendar niso uspeli! Pred leti sem se kot zaveden Slovenec pridružil krajevni organizaciji Zveze borcev NOB. Kot praporščak se udeležujem komemoracij, proslav in grem s praporom na pogreb, kadar umre katerih od naših članov. Veliko hodim v gozd, saj to za zdaj v naši mačehovski državi še ni obdavčeno. Vedno naberem nekaj travniškega cvetja in ga dam v vazo pri partizanskem znamenju na obrobju Karavank. Globoko spoštujem vse padle in še tiste živeče partizane, predvsem pa poklon in spoštovanje vsem padlim partizanom, ki so dali svoja življenja za našo svobodo. Brez njih tudi sedanje države Slovenije ne bi bilo!

Za konec le še tole. Vesel sem ob spoznanju, da je moja kot tudi avtorjeva generacija z eno nogo že v grobu. Mladi, ki bodo ostali, pa s temi zdrahami ne bodo obremenjeni. Preveč skrbi bodo imeli s tem, kje dobiti delo za minimalno plačo, ki bi zadostovala za golo preživetje. Časi komunizma, ko so delavci redno dobivali plačo, regres in občasno še dobiček, so žal minili!

Janko Fon, Jesenice