Zlati časi brez spodnjih hlač!

Zgrozil se je, ko je videl, da ji je iz riti pritekla kri. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal.

Menstruacija. Danes nekaj čisto običajnega, včasih pa se o njej ni smelo niti govoriti.»Spominjam se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela ta rdeče. Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Edinole takrat mi je dala v roke skledo, da sem postrgala turščno župo, preden je posodo pomila. To so bili redki trenutki izkazane materine ljubezni … Ko sem sama postala žena in mama, sem šele spoznala, zakaj se ji je tako oddahnilo. Vedela je namreč, da vsaj tisti mesec ni spet noseča!«

Tako iz spominov. Ženske so vedele povedati, da se je dalo razbrati, katera je noseča in katera ne, tudi po krvavih lužah, ki so nastajale pod ženskami v cerkvi. To očitno ni bilo nič nenavadnega. Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se »ujemala« ob krilo, je pač stekla, posebej če je bila menstruacija močna, enostavno na tla. K maši je bilo treba hoditi vsako nedeljo, med prazniki in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrat, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, ni bilo.

Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj »prosvetljen«, je druge poučil, da je taka od »tistih reči«. Nekateri moški so se svojim ženam med menstruacijo izogibali, drugim ta nevšečnost ni bila dosti mar. Za čistočo jim tako in tako ni bilo, še malo dodatne umazanije, ki bi se oprijela curaka … Ja, kdo bi se še zaradi tega sekiral!

Pozneje, malo pred 2. svetovno vojno, so ženske že uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben oče (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njihovo moškost. Sušile so jih, po pripovedovanju, med senenimi kopicami, daleč stran od radovednežev.

Pripovedovali so mi tudi o nekem možakarju, ki je ženo že kmalu po poroki zverinsko pretepel. Zgrozil se je, ko je videl, da ji je iz riti pritekla kri. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Potem je šel skupaj z njo k župniku in mu, ves tresoč se od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik ga je posedel za mizo in mu lepo počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela vsak mesec razen takrat, ko bo zanosila. Šele pri teh besedah se je možak potolažil.

Kar se tiče umivanja, so imeli naši predniki zelo različne navade. Pri nekaterih, boljših hišah, je veljalo reklo, da ni sobote, če si ne umijejo nog. Po navadi so jih umili do kolena ali še malo čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodob­no. Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro umile v njem: obraz, roke in noge. O tem, kako naj s seboj ravnajo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste. Le tiste najbolj korajžne, so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih.

Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je prvi umil v lavorju. Vodo si je pljusknil po obrazu, »otresel« se je pa po tleh, da se je nato lahko pometlo. Stranišče je bilo kakšen meter stran od hiše. Postavili so ga zraven šupe, svinjaka ali kakšnega drugega pomožnega objekta na kmetiji. Bilo je na štrbunk in okoli njega se je širil, zlasti poleti, grozen smrad. »Moj oče je bil, kar se tiče čistoče, neznosen,« je še po približno 60 letih potarnala ena izmed žensk.

Poldeta pa so vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače. Polde se je moral - kljub veliki jezi - umivati vsaj enkrat na teden. Ko so zato izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.