Sočna paša na Veliki planini

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 28. junij 2007 / 06:00

Zaradi tople pomladi so kmetje živino na planino letos prignali zgodaj, kot že dolgo ne.

Velika planina – Velika planina, ta več kot 1500 metrov visoko ležeča planota nad Kamnikom, je pred dnevi spet zaživela. Nanjo so se, tako kot že dolga stoletja doslej, tudi letos skupaj s številno govejo živino za tri poletne mesece preselili kmetje in pastirji iz številnih vasi severnega dela kamniške občine.

»Letos je bila zima res mila, zato je na planini trave že dovolj in upravni odbor agrarne skupnosti Pašna skupnost Velika planina se je tako odločil, da lahko živino na planino odženemo že 9. junija. Nekateri so jo nato odgnali na pašnike tudi teden dni kasneje, a v splošnem vsaj dva tedna prej kot običajno,« sta povedala Eva in Peter Erjavšek iz Bistričice, ki na planini krave treh kmetov paseta že več kot desetletje. Zaradi odlične paše sta svojih trinajst glav živine iz Zakala letos prej kot ponavadi na planino prignala tudi Fani in Stane Trobevšek, ki poletje preživita v pastirskem stanu nasproti Preskarjeve bajte, urejene v muzej. No, resnici na ljubo se danes le redke krave v spremstvu svojih pastirjev še peš sprehodijo po približno štiri ure dolgi poti preko Pasjih peči na Malo in nato na Veliko planino, saj so se kmetje v tem pogledu že modernizirali v tolikšni meri, da svojo živino na planino pripeljejo. Živina je proti koncu pomladi v dolini že kar nemirna in krave točno vedo, kdaj je napočil čas za odhod na planino in kdaj bodo dolinsko krmo lahko zamenjale za planinsko pašo. »Paša je odlična, sočna in polna planinskega cvetja. Se pozna, da je bilo veliko dežja, ker je tukaj na planini ob suši kar hitro konec s travo,« pravi Fani Trobevšek, ki v teh dneh na račun ugodne paše namolze približno petindvajset litrov mleka na dan. Letos so v pastirski bajti, ki so jo v zadnjem obdobju precej posodobili in tudi opremili s sončnimi celicami, kupili celo manjši molzni stroj na agregat. Večino mleka predela v sir, ob koncu tedna pa ga kar nekaj litrov tudi skisa v glinenih latvicah, saj povpraševanja po mlečnih izdelkih na planini med obiskovalci ne manjka. »V teh prvih tednih na planini še nekako gre, avgusta pa bi turisti pokupili toliko, kot bi jim lahko ponudili. Pripravimo jim tudi žgance, če želijo, zelo radi kupijo sir, pojejo kislo mleko,« pravi pastirica in nato tako kot vsakomur, ki ga zanima, z veseljem pove, kako nastane okrogel, rumeno obarvan hlebček sira.

Velika planina je sicer najbolj znana po trničih – kepicah posušenega slanega in s posebnimi pisavami okrašenega sira, ki ga pastirji od nekdaj izdelujejo v parih in je namenjen predvsem obdarovanju. Njihova izdelava zahteva precej mleka in še več časa. Poleg Rezke Mali in nekaterih redkih pastirjev, ki so se uspeli naučiti izdelovanja trničev, je tega znanja vešč tudi Peter Erjavšek. »Izdelam jih le, če ostane kaj skute ali pa, če jih kdo naroči, saj gre za postopek, ki traja kar tri tedne. Najmanj dva tedna je treba sir sušiti v bukovem dimu,« pravi in dodaja, da so pastirji veseli pobud za zaščito trniča, ki si vsekakor zasluži tovrstno pozornost. Kakor tudi celotna planina, ki jo bo v teh dneh obiskalo na stotine obiskovalcev iz vsega sveta. Približno trideset pastirjev v pastirskem naselju na planini in kakšnih 300 glav živine namreč ni več le ena od vej kmetijstva, ampak za mnoge tudi vse večja turistična zanimivost.