Juhuhu počitnice

Besedilo: Damjana Šm
Kategorija: Nasveti / torek, 26. junij 2007 / 06:00

Ne vem, komu naj bolj privoščim počitnice – učiteljem, učencem ali staršem. Najboljše, da kar vsem, kajti zaslužijo si jih vsi. Učitelji zato, ker so na stalnem prepihu šolskih reform in kot kaže nas čaka še nekaj krepkih sprememb na slabše. Na boljše sem nehala upati, kajti vse kaže, da gremo za sto let nazaj. Čakam samo še na direktivo, da začnemo izvajati špartansko vzgojo. Seveda pod kakšnim hudo učenim projektom, v imenu ljubezni kajpada. Napovedane spremembe namreč nimajo namena izboljšati šolskega sistema, marveč je namen čisto preprosto »šparanje«. Kar bomo prihranili pri vzgoji in izobraževanju, bomo seveda takoj porabili za prepotrebne tanke ali še za kakšno zgoljufano investicijo v stilu onkološkega inštituta ali za v nebo vpijočo pediatrično kliniko. Ker so otroci že tako ali tako naše bogastvo, nima država nobene dodatne želje, da bi to bogastvo plemenitila. Naj ga plemenitijo kar starši sami, seveda tisti, ki si bodo lahko privoščili več in boljše usluge za svoje otroke. Šolstvo bo postalo nekaj podobnega kot zdravstvo. Plačujemo dvakratno. Enkrat državi in za hitrejše in boljše usluge še zasebnikom. No, ja, važno je, da smo sproščeni, kot je trenutno v modi. Vlada ne mara napetih ljudi. Veliko takšne prave sprostitve privoščim tudi učencem, ki jih čakajo počitnice. Ne sekirajte se, če niste imeli zadosti točk za vpis na vašo izbrano šolo, važno je, da se v življenju znajdete. Glejte vsak večer poročila in občasno še kakšne vroče razprave pa boste vedeli, kje iskati svoj dohodek. Ropanje pošt in bencinskih servisov je postal za nekatere že hobi, tako, da temu skorajda ne moremo reči delo. No, pošteni starši vas bomo seveda učili drugače. Da je potrebno potrpeti, garati in biti tiho. Tako ali tako. Zares ne morem reči juhuhu počitnice. Kajti bojim se, da nas po počitnicah čaka hladen tuš, katerega posledice bodo katastrofalne. Šole so valilnice znanja. Dejstvo je, da jih je potrebno podrediti. Skrbi me le, da smo že tako in tako podrejeni, da se nihče več ne upira.