Vrtnarjenje je ogledalo zgodovine
Zanimiva je misel, da se, ko se sprehodimo po vrtu ali ga obdelujemo in sadimo nove rastline, nehote vračamo v preteklost. Sadimo enake rastline, kot so jih sadili menihi na vrtovih v srednjem veku, občudujemo grmovnice in cvetove rastlin, potomk tistih, ki so jih gojili v renesansi, spogledujemo se z urejanjem in načrtovanjem potk in gredic, ki imajo svoje začetke v baroku in so se ob manjših spremembah nadaljevale skozi 19. stoletje vse do danes.
Vrtovi srednjega veka
Vrtovi temnega srednjega veka so bili večinoma vokolici samostanov. Cvetoče rastline so bile namenjene krašenju oltarjev in obeleževanju različnih verskih praznikov. Delček vrta je bil namenjen zdravilnim rastlinam in dišavnicam. Vpoznem srednjem veku so začeli nastajati tudi posvetni vrtovi. Preko islamske kulture obdelovanja vrtov, ki je vzniknila vŠpaniji in se nato razširila vFrancijo, Italijo, Anglijo in Nemčijo vse tja do 13. stoletja. Vrtnarjenje je bilo vtistem času domena vladajočega razreda. Izražala je omikanost in izobraženost, seveda pa tudi premoženje vladajočih družin. Obenem je vrt simboliziral rajski vrt, kot so ga prikazovale cerkvene freske in ga opisovalo Sveto pismo. Vsaka cvetlica je imela svoj religiozni pomen. Denimo iris, je cvetlica, ki je vsrednjem veku ustrezala vsem zahtevam rastline, ki ni smela manjkati vvrtu. Ima močan vonj, je lepa, včudovitih odtenkih modre, bele in rumene, njene korenine so uporabljali za črnilo ali pa so jih zdrobili vprah in znjimi odišavili prostore, uporabna je bila vmedicini, beli cvetovi so simbolizirali deviškost. Srednjeveška zasnova vrta je bila namenjena božjemu očesu, ki zvrha gleda na zemljo.
Renesančni vrt pa je bil za razliko od srednjeveškega, namenjen človeškemu očesu in uživanju. Renesansa, obdobje, ki je vzbrstelo vznanosti in umetnosti, ki je zopet odkrila človeško telo, je ves svoj šarm prenesla tudi vnačrtovanje vrtov. Vrtovi so postali umetniška dela narejena po točno določenem kanonu. Vrtovi so bili urejeni po principu perspektive, ki je bila odkrita vlikovni umetnosti. To je bila revolucija vnačrtovanju vrtov. Renesančni človek je verjel vbožji načrt, ki je povezal lepoto in naravo spomočjo simetrije in jo spremenil vumetniški izdelek. Človeška roka je zmatematično natančnostjo povezala naravo vfantastične geometrijske vzorce, za katere je verjela, da izražajo božanski red. Eden izmed velikih arhitektov tega obdobja Bramante (1444-1514) je načrtoval vse vrtove, ki še danes krasijo rimske in vatikanske palače. Ena izmed njih je vila družine Medici. Oblika in vsebina načrtovnja vrtov se je iz Italije preselila vseverne dežele tedanje Evrope. Francozi pa so ji dodali svojo posebnost, labirint sestavljen in grmovij in živih mej. Načrte labirinta je leta 1577 ukradel Thomas Hill in ga prekopiral vTudorski vrt. Iz zgodovinskih virov je znano, da je vsa severna Evropa posnemala veličastne vrtove italijanske renesanse. Da vse tja do sredine 17. stoletja na severu niso ustvarili nič tako izjemnega na področju načrtovanja vrtov, kot je bila vtem pogledu izjemna renesansa.
Zlata leta absolutizma
V letih 1613 do 1700 je vFranciji blestel genij na področju urejanja vrtov, Andre Le Notre. Medtem ko sta bilarenesančni vrt in narava namenjena človeku, sta bila včasu baroka namenjena vladarju. Samo kralji so lahko uživali vneverjetnih geometrijskih in fantastičnih oblikah vrtov. Kraljem na čast so arhitekti vrtov uporabili vso svojo domišljijo in znanje, tako je nastal slog Ludvika XIV., ki so ga posnemali vAngliji, na Nizozemskem in naŠvedskem, tako so nastali sloviti vrtovi vVersaillesu. Prvi burbonski kralj je ta način načrtovanja vrtov odnesel sseboj vŠpanijo. Francoski slog se je kljub revoluciji in drugim vrednotam takratne Francije ohranil vse do danes.