Projekt Amazonka: Reševanje življenj na daljavo

Martin Strel je prejšnji mesec končal še enega od svojih plavalnih presežkov. Preplaval je najdaljšo reko Južne Amerike - Amazonko. Ob njegovem spoštovanja vrednem dosežku, pa je potekal še en, morda pomembnejši projekt. Vanj smo bili posredno vključeni tudi Gorenjci.

Bolje rečeno, vanj je bila vključena tudi Gorenjka. Doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik, dr. med., ki jo bralci Gorenjskega glasa že poznajo. Naj spomnimo, da se je pred 14 leti odpravila v Združene države Amerike, kjer je doštudirala z več področij, kasneje pa se je specializirala kot zdravnica znanstvenica, ki želi odkriti zdravilo za demenco, še posebej za alzheimerjevo bolezen. Danes deluje kot zdravnica, nevroznanstvenica in docentka na več univerzah. Poleg nje je v pričujočem pogovoru o velikem projektu sodeloval tudi prof. dr. Rifat Latifi, dr. med., po rodu kosovski Albanec, profesor kirurgije in predstojnik inštituta za travmatologijo na Univerzi v Arizoni, priznani travmatolog v ZDA, spada pa tudi med najvplivnejše avtoritete na področju telemedicine na svetu. Prav slednja bo tema pogovora, saj sta pri projektu Amazonka združila moči pri največji humanitarni zdravniški akciji v Južni Ameriki v zadnjih 30-tih letih, v kateri sta uradno sodelovali tudi ZDA in Slovenija. Z Matejo de Leonni Stanonik smo se pogovarjali na njenem domu, v Predmostu v Poljanah nad Škofjo Loko, Rifat Latifi pa se je pogovoru priključil virtualno preko interneta.

 

Martina Strela ste spremljali pri njegovem plavanju po Amazonki. Kaj menite o njegovem projektu?

De Leonni Stanonik: »Martinov projekt je velika promocija Slovenije v svetu. Hkrati nam je podal edinstveno možnost in priložnost, da v najbolj odročnih, nedostopnih in oddaljenih predelih Amazonske regije proučujemo razširjenost različnih bolezni, dvigamo zavest o nevrodegenerativnih boleznih, predvsem pa, da predstavimo in promoviramo nove tehnologije v telemedicini, ki bi lahko pomagale prebivalcem v odročnih klinikah, kjer tudi splošnih zdravnikov večinoma manjka, kaj šele zdravnikov specialistov.«

 

Natančno ste spremljali njegovo psihofizično stanje. S kakšnimi parametri in kako mu je služilo zdravje?

De Leonni Stanonik: »Martinu je zdravje dobro služilo. Največ težav so mu povzročali visok krvni tlak, sončne opekline, različne infekcije, dermatitis, abrazije, boleče mišice in krči v mišicah, dehidracija ter fizična in mentalna izčrpanost, predvsem pa stres.«

 

Omenila sta pojem telemedicina. Kako bi ga razložili?

Latifi: »Telemedicino lahko razložimo kot uporabo telekomunikacijskih in informacijskih tehnologij za zdravniško pomoč na daljavo. Po mojem mnenju, je telemedicina ena od mnogih panog informacijske tehnologije, ki je tudi odgovorna za napredek in razvoj medicine, kot jo poznamo danes. Eden najpomembnejših programov je izobraževalni program delavcev v zdravstvu na daljavo.«

 

Sestavljala sta medicinski tim, ki je skrbel za zdravje Strela in spremljevalne ekipe. Ste si poleg tega zastavili tudi druge cilje?

De Leonni Stanonik: »Martin Strel je svoje plavanje posvetil tako ohranitvi deževnega gozda, kakor tudi odkritju zdravila za alzheimerjevo bolezen in druge nevrološke bolezni, ki prizadenejo možgane milijonov ljudi. Ta misel je Martina peljala skozi negostoljubna in nevarna ozemlja. Prav na teh področjih pa je bila potreba po preventivni zdravniški oskrbi, kakor tudi morebitni kompleksni zdravniški ali kirurški intervenciji ob njegovem plavanju zelo potrebna. Martina je spremljala več kot 20-članska ekipa, ki je prav tako potrebovala zdravniško oskrbo. V ta namen sva z dr. Latifijem ustvarila Amazon Virtual Medical Team (Amazonska virtualna zdravniška ekipa), ki so ga sestavljali najboljši klinični in telemedicinski specialisti z vsega sveta. Našo ekipo je vodil prof. Latifi, sama pa sem osebno spremljala Martina Strela in njegovo ekipo in jim nudila zdravstveno in psihološko pomoč na celotni odpravi. Koordinirala sem zdravniško ekipo, oskrbovala bolnike in rane ter uporabljala virtualno pomoč specialistov, ki so bili združeni v našo ekipo. Tega so sestavljali člani univerz iz ZDA, Evrope in Južne Amerike, povezani smo bili preko satelitske povezave. Drugi člani tima so bili izbrani glede na njihovo strokovno znanje, predvsem za infekcijske bolezni, za bolezni, ki so značilne ob reki Amazonki, kardiologije, travme in nujne medicinske pomoči in drugi.«

 

Dr. Latifi, zakaj ste se Vi odločili za vstop v projekt?

Latifi: »Nuditi medicinsko pomoč ljudem v zelo težkih pogojih, na odročnih in hribovitih predelih, kjer imajo katastrofalno zdravniško oskrbo ali pa je zaradi terena težko dostopna, je svojevrsten izziv. Hkrati sem v projektu videl priložnost za telemedicino. Območje reke Amazonke ima nerazvit zdravniški sistem, hkrati pa poznajo veliko različnih bolezni, ljudje potrebujejo zdravniško oskrbo. Tako je ta regija izvrsten primer za izkoriščanje telemedicine za popolno zdravniško nego in tudi izobraževanje, saj bodo napredne tehnologije pomagale ne le tej regiji ampak tudi drugemu razvijajočemu svetu.«

 

Kako je prišlo do sodelovanja med vami in dr. de Leonni Stanonikovo? Ali drži, da vas je dr. De Leonni Stanonikova povabila k sodelovanju pri projektu Amazonka?

Latifi: »Drži. Prva ideja in stik z Ameriškim telemedicinskim združenjem sta bila njena. Tako sva lani oktobra navezala stike. Ko mi je predstavila program in vprašala, ali želim sodelovati, sem privolil v delčku sekunde. Zanimalo pa me je, ali je na voljo kaj denarja. Odgovor je bil negativen. Vprašal sem, ali nam bo pomagal še kdo. Odgovor je bil negativen. Nadalje sem želel izvedeti, ali vemo, kako bomo vse skupaj izpeljali. Tudi tu je bil odgovor negativen. To je celoten projekt naredilo še bolj zanimiv. Vse skupaj se je torej začelo z veliko in dobro idejo. Dr. de Leonni Stanonikovi sem zelo hvaležen, da sem lahko sodeloval v tej veliki humanitarni pustolovščini.«

Brez velike želje in kreativnosti ne bi šlo

Celotna odprava je za Martina Strela trajala 67 dni. Je bilo tudi za vas tako in kako ste jih preživeli? Je bilo težko, zanimivo, so se pričakovanja izpolnila?

De Leonni Stanonik: »V Južno Ameriko sem prispela teden pred začetkom odprave in ostala še nekaj tednov po zaključku. Čas sem preživljala na ladji, kjer sem s pomočjo virtualne prisotnosti prof. Latifija in drugih specialistov nekaj ur na dan delala z Martinom predvsem na preventivnih metodah ter zdravljenju njegovih zdravstvenih problemov ter konstantnem merjenju njegovih fizioloških funkcij. Zdravila sem tudi druge člane Martinove ekipe. Preostali čas sem preživela v zdravljenju domačinov, ki so prihajali na ladjo s kajaki ali pa me pričakali v vaseh. Slovensko ministrstvo za zdravje nam je namreč v povezavi s Krko in Lekom omogočilo veliko vrsto zdravil, ki smo jih pripeljali v Amazonijo. Hkrati sva s prof. Latifijem obiskovala klinike ter bolnišnice ob reki, kjer sva predstavljala telemedicinske naprave zdravstvenemu osebju in tudi lokalnim in regionalnim oblastem. Kot častni konzul RS v ZDA sem se v diplomatski vlogi srečevala s predstavniki vojske in mornarice, ki so nam zagotovili varnost in Martinu prirejali častne sprejeme. V tej vlogi sem osebno vzpostavila stik z Alanom Garcio, predsednikom Peruja, ki sem ga informirala o humanitarnem projektu in prosila za pomoč. Ob vsem tem sem pozno ponoči še opisovala doživetja ter slike in zgodbe objavljala na internetnih straneh. Moj dan se je začel zgodaj zjutraj in končal ob drugi ali tretji uri naslednji dan. Lahko rečem, da sem bila vedno izmučena od dela, stresa, predvsem pa tudi intenzivnosti doživetij povsem novega okolja in kompleksnih kliničnih situacij.«

 

Kot kaže takšni projekti zahtevajo vključevanje velikega števila ljudi, strokovnjakov in veliko denarja. Kdo vam je pomagal pri pripravi in izvedbi projekta?

Latifi: »Priprava in izvedba takšne vrste projekta zahteva veliko število ljudi z različnimi znanji in še posebej velikim vložkom človeškega in denarnega potenciala. Brez velike želje in kreativnosti posameznikov projekt ne bi mogli nikoli izpeljati. Velikokrat se nam je vse ustavilo, vendar smo šli naprej, nadaljevali smo z delom in bili uspešni. Veliko ljudi nam je pomagalo pri izvedbi, moram pa reči, da brez Mateje ta projekt ne bi mogel uspeti ali pa ne bi bil tako uspešen, kot je danes. Ona je predstavljala moje oči in ušesa 24 ur na dan in budno spremljala Martina ter varovala njegovo zdravje.«

 

Projekt Amazonka vama je omogočil spremljanje zdravstvenega stanja in zdravniške oskrbe v Peruju in Braziliji. Kakšno zdravniško oskrbo imajo kraji in države, ki sta jih obiskala?

De Leonni Stanonik: »Amazonska ekspedicija nas je vodila skozi Peru in Brazilijo, zato sem imela priložnost v teh dveh državah iz prve roke spoznati zdravstveni sistem ter zdravnike, ki v njih delajo. Lahko rečem, da v Peruju ob reki ni veliko zdravnikov. V Braziliji je drugače. Imajo veliko boljši socialno zdravstveni sistem celo v odročnih predelih, še posebej če ga primerjam s situacijo v Peruju. Brazilija na meji s Perujem, v mestu Tabatinga, celo oskrbuje velik del Peruja z zdravili in zdravstvenimi pripomočki. Epidemija kolere, ki se je leta 1992 razvila v Peruju, in nato razširila v velik del Brazilije ob Amazonki, jih je izučila, da bolezen ne pozna meja in je preventiva cenejša kot zdravljenje in ceno, ki so jo plačali z nešteto življenji.«

 

Kakšni so rezultati in tudi neuspehi projekta Amazonske virtualne medicinske pomoči? Kako bo deloval naprej?

Latifi: »Najprej o neuspehih. Ni jih bilo. Vsakič, ko nam kaj ni uspelo, smo se naučili nekaj novega. Tako smo se vedno znašli in znali uporabiti različne tehnologije. Velike probleme smo imeli s satelitskimi povezavami, saj je bilo ponekod omrežje dovolj široko za prenašanje velike količine podatkov, drugod spet ne. Pozitivnih rezultatov pa je več. Najpomembnejši je vključitev telemedicine v regijo, ki jo bo potrebno še razviti. Hkrati smo razvili tudi poznanstva, t. i. most do prebivalcev in vodij po vsej regiji Amazonke. To je neprecenljivo. Stiski rok s prebivalci in voditelji so naš največji up za razvoj projekta, saj bo omogočil nadaljnji razvoj telemedicine v tem delu sveta.«

Telemedicina kot nadgradnja osnovnega zdravstva

Ste travmatološki kirurg, ki je zaključil medicinsko fakulteto v Prištini, specializacijo pa ste opravili na ameriškem Yaleu. Kdaj ste se srečali s telemedicino?

Latifi: »S takšnimi možnostmi zdravljenja in izobraževanja me je seznanil dr. Ronald Merrell, predstojnik kirurgije, v času mojega študija na Univerzi Yale. Kasneje sem se mu pridružil še na Univerzi Virginija, kjer sem bil vodja izobraževalnega programa in učenja na daljavo delavcev v zdravstva za informacijsko tehnološka vprašanja. Sodeloval sem tudi z NASO. Posledica delovanja na tem področju je bila moja udeležba leta 2000 na zaključni konferenci srečanja G-8 v Berlinu, kjer sem podal poročilo o zdravniški oskrbi na Kosovu. Mednarodni skupnosti sem predlagal, da kar najhitreje ustanovi mednarodno virtualno bolnišnico, ki bo na najhitrejši način ponovno vzpostavila medicinsko oskrbo v regiji in hkrati razširila nove tehnologije na zapuščena območja Kosova. Takšen model bi lahko razširili po vsem svetu.«

 

Dr. Latifi, kaj pomeni telemedicina za vaše delo na področju operacij?

Latifi: »Napredne tehnologije nam danes omogočajo izvedbo operacije in zapletenih postopkov na daljavo. Nekaj takšnih smo doslej že opravili, čeprav to ni običajna praksa v bolnišnicah po svetu. Nadzor nad operacijo na daljavo s strani specialista, ki je lahko na kateremkoli koncu sveta, je vsekakor mogoč in to smo že izvajali. V mojem primeru izvajamo t. i. program teletravma, kar pomeni, da lahko oskrbimo tudi paciente, ki so utrpeli hujšo poškodbo in bili pripeljani v malo, podeželsko bolnišnico (v našem primeru bi bil to zdravstvena postaja, ki jo poznamo v skoraj vsaki občini na Gorenjskem op. p.). V takšnih primerih smo navzoči na daljavo v vsaki operacijski dvorani še tako majhne bolnišnice v Arizoni in lahko nudimo neposredno pomoč pacientom. To je zelo uspešen program, zato bi ga radi razširili po vsem svetu. Z njimi smo namreč lahko prisotni vseh 24 ur na dan in sedem dni v tednu v bolnišnicah, kjer sicer nimajo možnosti za travmatološko oskrbo.«

 

Ali se telemedicina že uporablja pri nas, v Sloveniji?

De Leonni Stanonik: »O tem se moram še pozanimati. Telemedicina v osnovi pomeni, da si zdravniki izmenjujemo radiološke slike na daljavo. To v Sloveniji obstaja že dolgo. V našem projektu pa govorimo tudi o izmenjavi EKG podatkov ali pa, da je dr. Latifi v Arizoni s stetoskopom pregledal Martina, ki je bil takrat na ladji na Amazonki, ali, ko me je vodil pri večji operaciji v džungli. Na mobilno enoto smo lahko priključili kakršenkoli medicinski aparat, dr. Latifi za ameriško vojsko celo operira na daljavo. Na ladji sem imela sobo z operacijsko opremo, nova tehnologija, ki sem jo imela na voljo, pa do sedaj še ni bila uporabljena v tako ekstremnih pogojih. Tudi to je bil cilj naše odprave. Domnevam, da tega v Sloveniji še ne uporabljamo.«

Preveč dobrega je za nami, da bi sedaj prenehali

Dr. de Leonni Stanonikova, vaše osnovno področje je odkrivanje vzrokov demence in zdravila za alzheimerjevo bolezen. Ali ste tudi to raziskovali ob boku projekta Amazonka?

De Leonni Stanonik: »V Peruju sem ob Amazonki na začetku opravila nekaj raziskav glede demence. Glede na to, da skoraj vsi umrejo pri 50 letih, najstarejša je bila ženska pri 62 letih, pa sem raziskave opustila v prid raziskav v Telemedicini, saj demenca sploh nima časa, da bi se razvila.«

 

Ali bi se še enkrat odpravili na projekt Amozanka?

De Leonni Stanonik: »Kljub dejstvu, da sem se zaradi anafilaktičnega šoka (hude alergične reakcije) edina od članov odprave dobesedno soočila s smrtjo, bi vsekakor šla še enkrat. S prof. Latifijem nadaljujeva projekt telemedicine v Peruju in Braziliji in ga bova razširila tudi v Argentino. Ob tem moram poudariti, da je prof. Latifi glava celotnega projekta. Brez njegove modrosti, znanja, strasti in predanosti tega ne bi nikoli zmogli. Bil je moj kompas skozi najtežje in tudi najlepše izzive pri tem projektu do sedaj. Za projekt na Amazonki sem se odločila prostovoljno in tudi vse najino delo s prof. Latifijem, od zdravljenja Martina in članov ekipe, domačinov, do raziskovalnih dejavnosti, je potekalo povsem prostovoljno. Zato nama ta izkušnja še toliko več pomeni.«

 

Pa vi, prof. Latifi? Bi se odpravili še enkrat? Kaj vam je bilo najbolj všeč in se vas je še posebej dotaknilo?

Latifi: »Takoj bi šel še enkrat. In naj poudarim, še večkrat bomo šli k Amazonki in k njenim prebivalcem. To smo jim obljubili. Preveč dobrega smo naredili, da bi projekt sedaj ustavili. Izkušnja življenja v džungli je neprecenljiva. Tu nismo videli velikih jaht ali velikih neonskih napisov, naproti nam je prihajala le lepa pokrajina in viseče mreže pred tipičnimi domovi ob poti po reki. Večeri so bili še posebej očarljivi, saj se je sonce mešalo z vodo, kar je skupaj z zelenim gozdom dajalo čudovito sliko. Tudi deževje je bilo spektakularno. Na moji drugi poti sem preživel na ladji kar 18 ur, od tega pet ur na gliserju in od tega je vsaj 4 ure in pol močno pihalo in deževalo. Kaj se me je posebej dotaknilo? To je drugo vprašanje. Kar smo uspeli narediti je neverjetno. Toda, ko vidiš 30-letnika, ki kaže 60 let, pa je velika človeška tragedija in te ne more pustiti hladnega. Ko srečaš izstradane, bolne in zapuščene otroke, ki se jih v civiliziranem svetu sploh ne spomnimo več, …, tega ne moreš pozabiti. Ko greš skozi vasi in vidiš revščino in bedo, se počutiš osramočenega, saj človeštvo za njih ne naredi nič. Kot del zahodnega sveta imamo obvezo, da jim pomagamo do primerne zdravniške oskrbe in uživanju življenja brez bolezni. Džungla je lepa in jo je potrebno ohraniti, vendar si ne smemo zakrivati oči pred napredno tehnologijo, ki bi prebivalcem ob njej omogočila osnovno zdravniško oskrbo, ki jo sicer poznamo v zahodnem svetu.«

De Leonni Stanonik: »Naj dodam, da imajo prebivalci ob Amazonki sicer dovolj hrane, manjka pa jim nekaj čisto osnovnih vitaminov in mineralov, ki omogočajo normalen razvoj organizma, možganov in kosti. Prisotnih je veliko infekcijskih bolezni, ki jih v razvitem svetu preprosto zdravimo, ne poznajo niti cepiv za otroke in podobno. Zdravila sem bolezni, ki jih v našem svetu ne poznamo že vsaj 30 do 40 let! Tako sem, na primer, obiskala tudi bolnišnico za gobavce, ki je v tem predelu sveta aktivna bolezen v 21. stoletju.«

Vedno sem občudoval Slovenijo in vaše napredno razmišljanje

Dr. de Leonni Stanonikova, kakšno izkušnjo je projekt pustil v vas?

De Leonni Stanonik: »Zame ta izkušnja pomeni življenjsko izkušnjo, neprimerljivo s čimer koli do sedaj. Bila sem edina ženska v odpravi, kar je prispevalo k zanimivi dinamiki dela v ekipi zelo različnih ljudi, saj smo skupaj preživeli več kot dva meseca. Zdi se mi, da sedaj na svoje življenje in tudi življenje nasploh gledam popolnoma drugače kot prej. Distanciram se od majhnih problemov in skušam stvari opazovati skozi različne dimenzije brez predsodkov. Hvaležna sem tudi za izkušnjo skorajšnje izgube življenja, čeprav je ta še zelo sveža. Ko se znajdeš v težki situaciji, lahko hitro oceniš, kaj je pomembno in kaj ne, prej vidiš celotno sliko in ne le posameznih delčkov. Dokončno sem tudi ugotovila, kaj želim doseči in početi s svojim znanjem, energijo, z vso strastjo, ki jo premorem na tem svetu. Izkušnja Amazonke je na mene in moje delo izjemno vplivalo.«

 

Prej ste omenili, da je bil vaš dan zaključen s pisanjem dnevnika. Tega ste objavljali tudi na internetu. Ali si lahko iz zapiskov obetamo še kaj več?

De Leonni Stanonik: »Med ekspedicijo sem pisala podroben osebni in tudi strokovni dnevnik. Le-tega v povezavi z rezultati vseh fizioloških meritev, zdravljenja, obiskov v klinikah, testiranja tehnologije v telemedicini in podobno. Dnevnik predstavlja osnovo za knjigo, ki jo o uporabi telemedicine pri projektu Amazonka piševa s prof. Latifijem.«

Latifi: »Res je bila to edinstvena izkušnja, ki jo je nedvomno treba širiti po vsem svetu. Verjamem, da bova z dr. de Leonni Stanonikovo uspela napisati knjigo, vendar rabimo še več podatkov. Tudi zato se moramo vrniti v džunglo.«

 

Imate kakršnekoli povezave s Slovenijo, ste morda kdaj delovali kot zdravnik pri nas?

Latifi: »Ne, nikoli nisem delal v Sloveniji in niti nimam nobenih povezav, razen nekaj prijateljev, ki sem jih spoznal med šolanjem. Kljub temu pa sem vedno občudoval Slovenijo in vaše napredno razmišljanje na področju tehnologije in medicine. V zadnjem času se je moje videnje Slovencev zelo razširilo s sodelovanjem z dr. Matejo de Leonni Stanonik in ekipo, ki je sodelovala pri amazonski izkušnji. Sedaj lahko rečem, da imam v Sloveniji mnogo prijateljev in upam, da bomo negovali stike še na mnogih področjih.«

 

Dr. de Leonni Stanonikova, ali ste v Sloveniji pridobili pomoč pri odpravi in virtualno medicinskem projektu Amazonka?

De Leonni Stanonik: »Zahvaliti bi se želela vsem, ki so nam v tem projektu pomagali, veliko ljudi iz Slovenije je sodelovalo. Oba s prof. Latifijem se toplo zahvaljujeva predsedniku države, dr. Janezu Drnovšku, ki je uradno podprl to humanitarno zdravstveno ekspedicijo v amazonski pragozd.«

 

V Sloveniji boste ostali do srede junija. Kako boste izkoristili čas, ki ga boste preživeli doma?

De Leonni Stanonik: »Delovno. Na več strokovnih konferencah, med njimi jih je nekaj tudi zunaj Slovenije, bova skupaj s prof. Latifijem predstavljala različne poglede najinega raziskovalnega dela. Hkrati projekt virtualne medicinske pomoči predstavljam tudi slovenskim oblastem, saj si želim, da bi projekt prvenstveno ostal slovenski ter v interesu slovenske države. O tem se pogovarjamo z ministrstvom za zdravje in zunanjim ministrstvom ter Univerzo na Primorskem. Hkrati ustanavljam tudi mednarodno virtualno e-bolnišnico v Sloveniji, saj je takšen model že dobro poznan v nekaterih predelih nekdanje Jugoslavije. Vzpostavil ga je prof. Latifi, s katerim bova skupaj nadaljevala s širjenjem te pomembne institucije.«