Pol stoletja, odkar so bili prvošolčki

Besedilo: Stane Arh
nedelja, 20. maj 2007 / 06:00

Srečali so se nekdanji učenci Osnovne šole Prežihovega Voranca, ki so se pred pol stoletja kot prvošolčki začeli učiti branja in osnov računanja.

V soboto, 5. maja, so se po mnogih letih srečali sošolke in sošolci treh oddelkov prve generacije Osnovne šole Prežihovega Voranca, saj letos šola praznuje petdeset let od ustanovitve. To je generacija, ki je osnovno šolo obiskovala od leta 1956 do 1964. Skupaj so proslavili 50-letnico od dne, ko so se kot prvošolci začeli učiti branja in osnov računanja. V vsakem razredu je prek štirideset radovednih otrok s spoštovanjem zrlo v »tovarišico«. Osem let so gradili prijateljstvo, se učili za življenje. Po valeti so se razpršili na vse strani s ciljem, da bi uresničili svoje mladostne sanje, dosegli svoje cilje in izpolnili poslanstvo. Kar 141 mladostnikov je smelo zrlo v prihodnost. Verjeli so v srečo.

Usoda jih je popeljala v različne kraje, zaradi česar je pripravljalni odbor za organizacijo srečanja potreboval kar tri mesece, da je našel vse njihove nove naslove. Z žalostjo so ugotovili, da je že 17 sošolcev in sošolk umrlo. Od 124 vabljenih se je srečanja udeležila dobra polovica. S seboj so prinesli zvrhan koš dobre volje in veliko spominov in obnovila so se stara prijateljstva. Skozi vsa leta se je nabralo toliko doživetij, da si jih v enem samem večeru niso mogli izmenjati.

Srečanje se je pričelo s »pionirsko obljubo«, ki jo je prebral Pavel Lah z originalno titovko na glavi in rdečo rutico za vratom. Vsi v en glas so zapeli Šifrerjevo Med prijatelji. V pozdravnem govoru so z anekdotami iz šolskih dni predstavili svoje bivše še živeče razrednike: Anico Kus, Valentina Cundriča, Martino Koman in Ljubo Pavliček. Udeleženci srečanja so jih prisrčno pozdravili in v zahvalo vsakemu poklonili vrtnico in spominsko plaketo srečanja. V tišini so se spomnili vseh pokojnih učiteljev na razredni in razrednikov na predmetni stopnji: Ivanke Arzenšek, Franceta Rakovca in Jožeta Tomažiča, ki je bil takrat tudi ravnatelj te šole.

Spomine na preteklost so obudili s prebiranjem prispevkov iz takratnega šolskega glasila »Samorastnik«, ki se je kot redek primerek ohranil pri enem izmed bivših učencev. Marjan Endliher je obudil spomine na izlet v Beograd. Ivan Šušteršič je deklamiral pesem svojih mladih dni Mary se predstavi. Stane Arh je prebral spis iz tretjega razreda Kaj bom, ko bom velik.

Sledila je podelitev spominskih plaket vsem udeležencem srečanja, ki jih je lično oblikoval in izdelal sošolec Žarko Petrovič. Žare je za to priložnost odprl tudi spletno stran, na kateri so objavljene slike s srečanja in forum, prek katerega lahko sošolci navežejo stike med seboj. Ob tej priložnosti je Stane Arh pripravil tudi razstavo zvezkov, risb, učbenikov in igrač, ki so jih uporabljali pri svojem učenju in igri. Mnogi so polistali po učbenikih in se spomnili uric učenja. Zanimivo je bilo prebirati stare spise, ki so odražali takratno dojemanje sveta.

Ob glasbi je sledil prijeten večer, ki ga je s pesmijo Mesto rdečega prahu popestril pevec in sošolec Slavko Krkoč. S svojim prijetnim glasom je tako navdušil prisotne, da je moral odpeti še nekaj dodatnih pesmi. Jubilanti so izdali posebno priznanje Občini Jesenice s podpisi udeležencev v zahvalo za vse, kar je dobrega storila za razvoj Jesenic. Sprejeli pa so odločitev, da svoji šoli, šoli Prežihovega Voranca ob njenem jubileju podarijo spominsko plaketo. Večer so končali z željo vseh prisotnih, da bi njihova srečanja postala tradicionalna. In naloga je bila spet zaupana kar sedanjemu organizacijskemu odboru v sestavi: Ferdo Kikelj kot glavni organizator, Ančka Mali Tolar, Vera Urbas Pintar, Štefan Koblar, Izidor Podgornik, Žarko Petrovič, Stane Arh, Marjan Endliher.