Dnevnik na Adijev način

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Prosti čas / sobota, 19. maj 2007 / 06:00

Poznamo ga kot enega glavnih akterjev filma Tu pa tam, s prispevki o zanimivih poklicih je sodeloval pri oddaji o Šolski košarkarski ligi, pri E+, od februarja naprej pa v sklopu Sveta na Kanalu A predstavlja delo in vsakdanjik znanih in manj znanih Slovencev. Adi Omerović in Moj dnevnik.

Med prvomajskimi prazniki si spremljal mladega delavca Kikija, mar to pomeni, da si tudi ti vstajal ob jutranjih urah?

»Seveda. Saj bi se lahko prilagodil in se priključil kasneje, vendar je dobro, da si čim več časa s portretirancem. Pri nekdanjih politikih, gospodarstvenikih je tako, da so že vajeni kamere in imajo izoblikovan nastop.«

Je zato lažje?

»Ni nujno, ker dobivam samo formalne odgovore. Zato moram z njimi preživeti še več časa, da prebijem led, ko naredijo spodrsljaj, se zasmejijo, … To je čar Mojega dnevnika, spontani trenutki, ki jih ujamem v enem dnevu.«

Prav pri dnevniku delavca Kikija ti je uspelo ujeti samoironijo, težko delo, sramežljivost sodelavcev, …

»Od 4. ure sem bil z njim. On je za strojem, na omejenem prostoru osem ur, vsak dan, tudi za praznike. Rutina. To je njegovo življenje. Hitro se me je navadil in potem tudi bil on. Na začetku se portretiranci še pretvarjajo, saj ne vedo kaj bi, ali bi gledali mene ali v kamero, s časom pa se znebijo predsodkov. To po mojem mnenju tudi zanima gledalce.«

Je ideja o dnevniku tvoja?

»Osnovna ideja je od urednikove punce Ane, in sicer, da bi snemal video blog. Na začetku si nihče ni predstavljal, kaj bo iz tega nastalo. Dva tedna pred startom oddaje Svet sem skakal po Kanalu A in Pop TV-ju in snemal, saj nisem vedel, kaj je kamera, kaj je fokus … Nič nisem vedel! Ni mi bilo jasno, kako bo to funkcioniralo, kakšen bo scenarij. Bal sem se, da bo dolgočasno. Ok, gledali smo Jonasa, vendar on snema sebe in tudi komentira. Jaz pa tega nisem želel.«

Predstavljaš zanimive Slovence. Kako jih izbereš?

»Prvi izbor je bil priznani slovenski fotograf Arne Hodalič. Izbral sem ga, ker je zanimiv in sem vedel, da ne morem zgrešiti. Poklical sem ga, mu razložil koncept, da mi pokaže fotografije s potovanj, je tudi jamar in potapljač, … Povabil me je v 75 metrov globoko jamo. Začetniki gredo sicer lahko le do globine 20 metrov …«

Te je bilo strah?

»Ne vem, če me je bilo kdaj v življenju tako strah.«

Kolena so se tresla?

»Seveda, ampak hkrati sem vedel, da moram ven. Dol je še nekako šlo. Spodaj sem bil trd kot kamen. Za odhod na površino sem potreboval vsaj tri in pol ure! Arne, ki je starejši od mene, je za isto pot potreboval 20 minut. Tako se je začelo.«

Pri prvem »dnevnikovcu« si predlagal teme. Je danes še tako?

»Želel sem narediti zanimiv dnevnik, sedaj pa pustim, da delajo, kar pač delajo. Pri nekaterih se prej še pogovorim, vendar večinoma ne.«

Ali jih težko pridobiš za sodelovanje?

»Na začetku je bilo deloma tako, s časom in predstavitvah številnih znanih Slovencev pa gre lažje. Prejšnji teden sva sodelovala z Mihelo Zupančič, ki je imela zares polno dela ob tednu EU in dnevu Evrope, vendar je kljub temu rekla, da me je opazila in ji je pristop všeč in da je sploh ne bom motil …«

Koliko časa preživiš s portretirancem?

»Čim dlje.«

Te kdaj prosijo, da česa ne objaviš?

»Načeloma dam rad v prispevek tudi spodrsljaje, vendar če mi kdo reče »joj, polil sem se s kavo, tega ne objavi«, naredim tako, da so zadovoljni tudi oni. Trudim se, da prispevek ni suhoparen. Vse naj bi bilo dinamično, zanimivo, tudi s humorjem nabito, da si bo gledalec ogledal nekaj minut dolg prispevek.«

Razen Mojega dnevnika za Kanal A pripravljaš tudi aktualne prispevke. Pogovarjal si se tudi z znanim morilcem, sedaj že pokojnim Silvom Plutom. Kako si se ga lotil? Si se bal? Kakšen je bil?

»S Plutom sem pripravil intervju dva tedna pred umorom Ulčarjeve. Spominjam se, da sem rekel snemalcu, naj me pazi, če se mu slučajno strga. Vsi smo poznali njegovo zgodovino, še huje je bilo, ker nisem vedel, ali se me bo zapomnil in kje počakal … Bil sem prestrašen. Ko sem vstopil v sobo, k njemu, pa se mi je zdel, grdo povedano, kot džanki (narkoman, op. p.). Majhen, droben, za glavo in pol manjši od mene, … Tako sem izgubil občutek, da bi se on lahko spravil na mene in postal žival. Sicer pa meni glede Pluta še danes niso jasne nekatere stvari, nedvomno pa si ga bomo zapomnili. Tudi po arhaičnem nasmehu, ki ga je premogel tudi Metod Trobec, ko ne veš, ali se smeje ali ne.«

Pri delu uporabljaš tudi skrito kamero.

»Ja, obiskal sem bazen hotela Larix, kjer se je utopil deček, saj sem želel prikazati, da varnostnik utapljajočega dečka ni mogel videti. Enako je bilo pri obisku hiše, ki so jo naselili narkomani. Skoraj mi je uspelo kupiti heroin!«

Sicer odobravaš uporabo skrite kamere v novinarstvu?

»Da. Z njo lahko več zvemo, pridemo do resničnih odgovorov. Veliko novinarjev se usede v pisarno, vse je statično, vprašanja poslana vnaprej, vse je formalno. Tega ne maram. To je popačena resnica. S skrito kamero lahko predstaviš več, čeprav lahko kršiš tudi pravice.«

Pred kamero se vsak obnaša drugače kot sicer, ti pa imaš skrito.

»Poglej, pripravili smo prispevek na temo, ali v lekarnah svetujejo, da ne smeš skupaj uživati aspirina in coldrexa. Če bi prišli uradno, bi nam vsi razložili, kako je to neprimerno, dejansko pa se je videlo, da nam v dveh od štirih primerov niso tako svetovali. To sem lahko odkril le s skrito kamero. Ali je bila farmacevtka zaradi tega oškodovana, je moralno vprašanje. Upam, da ni izgubila službe, da pa so jo opomnili in bo vnaprej delala tako, kot je treba.«