Barvne sence iz tretje kože

Besedilo: Igor Kavčič
petek, 18. maj 2007 / 06:00

Ker vam po naslovu ne bo še prav nič jasno, vam svetujem, da preberete naslednji pogovor z lutkarjem iz Lutkovnega gledališča Kranj, Boštjanom Severjem, ki se je tri mesece mudil v Indiji in se med drugim tudi lutkovno izobraževal.

Kot si mi razlagal januarja pred odhodom v Indijo, je bil namen tvojega potovanja v Indijo spoznati indijsko lutkarstvo in se naučiti delati lutke na njihov način …

»Z Ano Marijo sva odšla v Indijo z namenom, da spoznava indijsko mitologijo, filozofijo, njihov način življenja, v prvi vrsti pa, da se naučim tudi kaj več o tamkajšnjem tradicionalnem lutkarstvu, hkrati pa spoznam tudi njihove sodobne smernice na tem področju.«

Obiskal si nekakšno šolo lutkarstva …

»Tako je. Že na lanskem potovanju sem v Goi srečal nekega babo, ki mi je posredoval naslov sorodnika, ki ima na severu lutkarsko šolo. Sledil je dogovor preko elektronske pošte in tako sva v začetku leta znova odšla v Indijo.«

Večji del trimesečnega popotovanja je minil prav pri mojstru lutkarstva?

»Lahko bi tako dejal, saj sva bila tam kar 40 dni. Mojster Mahipat Kavi po imenu je edini strokovnjak lutkar v Ahmedabadu, ki je pred leti (danes jih ima 76) predaval na akademiji v Delhiju, danes pa dela samostojno v lastni šoli »Indian Puppet Academy«. Šola ima sicer štiri stopnje, letnike, a je glede na to, da sam že obvladam lutkarsko umetnost, zame pripravil drugačne program. Hmmm … Najprej je bil na vrsti obred, moral sem se očistiti, na čelo mi je vtisnil piko in šele potem mi je bil pripravljen dajati svoje znanje. Učil me je razvijanja domišljije pri lutkarstvu, same izdelave lutk, najbolj pa so me pritegnile tako imenovane »leather shadow puppets« ali usnjene senčne lutke, ki sicer za državo Gujarat, v kateri živi Kavi, niso značilne, a so zelo zanimive. Izdelane so iz kozje kože in sicer tretje plasti kože, če gledamo od zunaj. Koža, ki se še drži maščobe je bolj transparentna, se bolje vidi skoznjo, hkrati pa tudi nimam močnejšega pigmenta.«

Kako delujejo take lutke?

»So kot nekakšna starodobna barvna televizija. Za pregrado, nad katero se razprostira platno, čepijo animatorji, ki nad glavami gibajo z lutkami, za njimi pa gori ricinusovo olje, ki daje svetlobo, da z lutk pada senca na platno. Seveda barvna, ker so lutke pobarvana. Ker ogenj iz oljenk prasketa, vse skupaj daje občutek, kot da se lutke premikajo, da so žive. Ukvarjal sem se tudi z njihovim tradicionalnimi plesi z lutkami, ki se imenujejo ras, pa tudi s še preostalima dvema vrstama lutk, ročnimi in podobno kot so naše marionetami. S seboj sem prinesel tudi nekaj strokovne literature.«

Gre torej za zelo oseben pristop pri učenju …

»Vsekakor on sicer uči posamezne mlade učence iz lokalnih okolij, a se učenju vedno posveča na osebni ravni. On z lutkami želi izobraževati ne zabavati, zato so v zgodbah lahko tudi nekoliko bolj »matematične in fizikalne« teme. Tudi kadar se nisem ukvarjal z lutkami, mi je razlagal zanimive stvari o indijski filozofiji o njihovem epu Ramajana, oba z Ano sva spoznavala princip njihovega pogleda na svet, njihovega življenja. Živela sva pri Kaviju in se družila z njegovimi znanci in prijatelji v kulturniških krogih. Ana so takoj spoznali kot dobro pevko in jim je vedno morala prepevati slovenske ljudske pesmi.«

Obiskala pa sta tudi nacionalni festival lutk …

»Najprej sva krenila na jug proti Goi, ki pa vse bolj postaja turistična točka, zato sva se predčasno vrnila v Ahmedabad k prijateljem. Tam so naju čakali z odprtimi rokami. Gresta na lutkarski festival? Greva, seveda. Super, ravno potrebujemo še kakšne štiri roke za našo predstavo. Sedli smo na vlak in se odpeljali v kakih 1200 kilometrov oddaljen Chandigar, izjemno zanimivo mesto, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zasnoval arhitekt Courboisier. Nastopila sva v njihovi predstavi, jaz kot animator, Ana kot mojstrica muzike in svetlobe. Začuda

smo igrali neko priredbo Brechta.«

Kakšni so načrti z indijskimi lutkami v Sloveniji? Najbrž že potekajo priprave na letošnji Kislfest?

»Kislfest bo letos potekal predvidoma v juniju in juliju. V lutkovnem gledališču Kranj bomo premierno uprizorili predstavo Lorcovega Don Christobala, v mislih imam pa tudi stvari, ki so povezane z novimi lutkarskimi spoznanji iz Indije. Razmišljam o krajši knjižici, v kateri bi predstavil posebnost usnjenih senčnih lutk. Na naš oder bi v posodobljeni obliki rad prestavil tudi ep Ramajana, predvsem pa poskusil narediti predstavo s temi senčnimi lutkami in sicer v sodobnejši varianti s pomočjo grafoskopa. Če bo sreča mila, pa se mogoče v prihodnosti celo dogovorim za kakšno gostovanje našega lutkovnega gledališča po Indiji. Koristnih kontaktov in povezav z ljudmi iz lutkarskega in širšega kulturniškega sveta imam kar nekaj.«