Ljudi trpinčijo tudi v službi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
petek, 18. maj 2007 / 06:00

Po podatkih različnih raziskav po Evropi naj bi zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu trpela desetina ljudi, v nekaterih dejavnostih celo več.

V Sloveniji še ni nacionalne raziskave, ki bi dokazovala tako imenovani mobbing, pred kratkim pa so se manjše analize tega problema lotile tri študentke Fakultete za upravo. Marina Šučur, Mateja Marsič in Silvija Volarič so »mobbing« opredelile kot sistematično slabo ravnanje s podrejenimi, sodelavci in (redkeje sicer) nadrejenimi, ki žrtvam ob nenehnem ponavljanju povzroča resne socialne, duševne in telesne težave. Med dejanji psihičnega nasilja prevladujejo organizacijski ukrepi, ki vplivajo na posameznikove delovne naloge, poniževanje, napadi na zasebnost, razširjanje govoric, nenehno spreminjaje nalog s ciljem, da bi bil posameznik kaznovan. Nekatere oblike terorja na delovnem mestu so še posebej prefinjene in domišljene, z njimi pa je mogoče psihično, čustveno, socialno, informacijsko in poslovno uničiti sodelavca, ugotavljajo avtorice seminarske naloge. To izvajajo predvsem šefi, ki so presegli prag svojih sposobnosti in zasedajo delovno mesto, ki ga ne obvladujejo, zato so pripravljeni storiti vse, da bi svoj težko pridobljeni položaj obvarovali. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se tovrstno nasilje dogaja v organizacijskih kulturah, ki dopuščajo ali celo nagrajujejo takšno vedenje in spodbujajo avtoritaren način vodenja. Študentke spregovorijo tudi o posledicah mobbinga, ki se kažejo v različnih zdravstvenih težavah, med najbolj dramatičnimi omenjajo tudi samomorilnost. Da žrtev o tovrstnem nasilju spregovori in se upre, je treba veliko poguma. Preden se zatečejo k skrajni možnosti, sodišču, lahko poiščejo pomoč pri sodelavcih, nadrejenih, tistih, ki so v podjetju zadolženi za varnost, zdravje, kadrovske zadeve ali delavske pravice. Poiščejo pomoč pri zdravniku. Prosijo za premestitev na drugo delovno mesto. Zbirajo dokaze o psihičnem nasilju, poiščejo zaveznike, svojo izkušnjo delijo z ljudmi, ki so bili prav tako žrtve psihičnega nasilja. In kako preprečiti mobbing? Ne le z normativnimi ukrepi, čeprav bi morali tudi v delovno zakonodajo vgraditi varovalko pred takšnimi dejanji, pač pa tudi z vzpostavljanjem kulture z ustreznimi normami in vrednostnimi merili za boj proti mobbingu.

S problemom nasilja na delovnem mestu se je v Sloveniji začel ukvarjati Inštitut za varovanje zdravja, ki za naslednje leto pripravlja izvedbo obsežne raziskave. Marina, Mateja in Silvija so s seminarsko nalogo morda prispevale kamenček v ta mozaik. Z anketnim vprašalnikom so med zaposlenimi v različnih ustanovah (ministrstvo, občinska uprava, javni zavod, zasebno podjetje) iskale informacijo o zavedanju zaposlenih o tem problemu in v kolikšni meri se pojavlja. Dve tretjini vprašanih je menilo, da so bili tudi sami žrtve psihičnega nasilja na delu. Kot najpogostejšo obliko mobbinga so anketiranci prepoznali seganje v besedo ali širjenje neresničnih govoric, sicer pa se kaže tudi v kričanju, ignoriranju, smešenju, dvomih o poslovnih odločitvah, norčevanju, redkeje v preklinjanju ali spolnem nadlegovanju. Ljudje se na mobbing najpogosteje odzivajo z razdražljivostjo, nižjo samozavestjo, slabo koncentracijo, posledice prenašajo na domače okolje, redkeje pa z jokom, zdravstvenimi težavami in prebavnimi motnjami. Anketiranci kot vzroke najpogosteje opredeljujejo stres, slabo vzdušje v podjetju ali med sodelavci, preobremenjenost in prevelike zahteve na delu. Strinjajo se, da mobbing vpliva na uspešnost organizacije.

Pogost beg v bolniško

»Poglejte le stanje bolniških odsotnosti v podjetjih in organizacijah, kjer sicer ni težkega in za zdravje obremenjujočega dela, to je dober pokazatelj za mobbing. A beg pred šikaniranjem v bolniško je še vedno boljši kot pod vlak,« pravi Veronika Potočnik iz pravne službe Sveta gorenjskih sindikatov, kjer imajo z žrtvami prikritega psihičnega nasilja na delovnem mestu vse več izkušenj. Zanje pa so bolj spovedniki, kot pa da bi jim pomagali s klasičnimi sindikalnimi ukrepi. Temu, da so sindikati v primeru mobbinga bolj svetovalci in posredniki, pritrjuje tudi Romana Oman, sekretarka območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov za Gorenjsko, ki v zvezi s tem problemom opaža vse več pritiskov na delavce v javnem sektorju: »Kaže, da je treba tudi tam zmanjševati število zaposlenih, ob nenehnih pritiskih pa mnogi sami odpovedo delovno razmerje. Šikaniranje se kaže na različne tudi zelo prefinjene načine. Delavce se nadzira, kako pogosto odhajajo na WC, kako dvigajo telefone, kako komunicirajo, daje se jim nejasna navodila za delo in na osnovi tega jim potem očitajo izogibanje delovnim dolžnostim. Zaposleni ponavljajoče pritiske težko prenašajo, zbolevajo, se umikajo v bolniške, iščejo pomoč psihologov in psihiatrov. Vse pogosteje iščejo tudi pomoč pri sindikatih, kjer pa delujemo bolj v vlogi mediatorjev. Na osnovi opozoril s strani delavcev se obrnemo na delodajalca, najbolje neposredno nadrejene ljudi, jih opozorimo na problem in jim nakažemo, kako si mi predstavljamo rešitev. Če delodajalcu daš možnost izhoda, bo sam skušal rešiti zaplete in pogosto se to tudi zgodi. Obenem tudi delavcu skušamo dvigniti samozavest, naj spremeni svoj odnos, naj ne bo več preplašen, naj zaupa v svoje delovne sposobnosti in naj obveznosti z veseljem opravlja. Veliko ljudi zaradi pritiskov obupa in prekine delovno razmerje ne glede na posledice. Takšen korak jim odsvetujemo. Mnogi se pojavijo šele potem, ko jih že odpustijo. Ko kopljemo po vzrokih, zakaj se je zgodilo, je v ozadju pogosto mobbing. Toda zaradi tega se ljudje ne zatečejo k tožbi, šele tedaj, ko trpijo posledice.«