Srednjeveška lepotica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. junij 2018 / 16:38

V soboto je bil v Škofji Loki srednjeveški dan. Danes se imenuje Historial. Tak srednjeveški dan v Škofji Loki živi že vsaj dvajset let. Če le morem, tedaj obiščem Loko. Na vsakem vogalu srečam znane ljudi. Kar trije so me letos vprašali, ali nisem bila med pionirji teh dogodkov v Škofji Loki. Res je, to je bila moja prva služba. Na Občini Škofja Loka sem bila zadolžena za oživljanje starega mestnega jedra in razvoj podeželja. Tedaj se je prireditev imenovala Venerina pot. Po srednjeveški pesnitvi Ulrika Liechtensteinskega, ki se je preoblečen v žensko smukal tudi po naših krajih, so se srednjeveška mesta v Sloveniji in širši okolici povezala in ustvarila prireditev. Trajala je cel konec tedna. Loški oder je pripravil igro Sojenje Agati Schwarzkobler. Igrali so jo na prostem, na sotočju Sor. Dobro se spomnim dekleta, ki je igralo Agato. »Nisem kriva, nisem kriva,« je ponavljala, pa izraza sodnika in Jurija Kalana. Z zborom smo bili tedaj v vlogi ljudstva. Pripravili smo srednjeveško poroko in župan ter matičarka sta se morala naučiti besedila v stari slovenščini. S pomočjo šivilj in z lastnim znanjem meščanov je bilo sešitih ogromno srednjeveških oblek. Ljudje so se oblekli in prišli ta dan v srednjeveški opravi. Dogodki so se odvijali na gradu, v mestu in Nacetovi hiši v Puštalu. Delavnice, koncerti srednjeveške glasbe in plesa in seveda tržnica z avtentičnimi obrtmi. Spomnim se, da je neki obrtnik s sladkorno peno in pokovko vsako leto poslal prošnjo, če bi lahko sodeloval na prireditvi, pa smo ga vsako leto vljudno povabili, naj pride kakšen drug dan, tokrat ne. Še danes so obrtniki pristni. Vsi so oblečeni v srednjeveško obleko in nudijo kakovostne izdelke domače obrti. Vsi pravijo, da v Loko rad pridejo, saj je tukaj dobro vzdušje. Koliko je bilo usklajevanj in pogovorov z gostinci, da so te dni nudili nekaj pristnega, pijačo v steklenih kozarcih, brez čevapčičev in hot dogov in tudi v soboto ste v »gostišču na prostem« lahko naročili ribo. Čudovit je občutek, ko prideš v mesto in vidiš, da stvar živi. Vsak dogodek se razvija, ima viške in nižke – in vendar njegovo življenje teče dalje. Zaman se lahko trudijo občinarji, turistični in kulturni delavci, če dogodka za svojega ne sprejmejo ljudje, meščani. In v tem je Loka nekaj izjemnega. Na Mestnem trgu v Loki živijo Ločani, v trgovinah kupčujejo, nič ni zaprtega. Kolega pravi: »Tekel sem v Loki na Teku štirih mostov. To je zame eden najlepših tekov. Na vsakem mostu so bili ljudje, spodbujali so nas, navijali, mahali z zastavami in danes so v izložbah obešene fotografije tega dogodka. Čutiš, da je to njihovo.« Kot učiteljica vem, da so dijaki, ki prihajajo z območja nekdanjega Loškega gospostva najboljši dijaki – so spoštljivi, imajo delovne navade, so vedoželjni, hvaležni, veselijo se dela in življenja. Nekaj srednjeveškega lahko v Loki začutiš vsak dan. Ni slučajno, da je ta lepotica s svojim pasijonom umeščena na seznam Unescove kulturne dediščine.