Iz starih časov: Poroka in ohcet

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. maj 2007 / 06:00

Zadnjič smo v opisovanju nekdanjega gorenjskega ženitovanja prišli do svatbenega sprevoda, ki se ravnokar pelje proti cerkvi in si pri tem ogledali opravo ženina in neveste. »Nevesta in družica imata na glavi venec iz umetnih rož, ki segajo od glave doli po hrbtu. 'Teta', kakor tudi druge svatbenice imajo na glavi peče, moški pa na prsih velike šopke. Vozniki si pripno šopke na klobuke ter imajo nalogo vriskati, kar jim grlo da. Ako imajo fantje iz dotične vasi kaj smodnika na razpolago, tedaj se kje za kakim plotom oglasi tudi par možnarjev.« In tako se pripeljejo do cerkve. »Krog cerkve, v kateri se vrši poroka, se nabere toliko radovednežev, da nastane pravcata gneča. Pri tem se čujejo na rovaš ženina in neveste raznovrstne kritike. Na poti iz cerkve sede ženin k nevesti, drug pa k družici. Drugi svatje se vozijo v prejšnjem redu.«

Iz opisa Komanove se zdi, da je bila včasih šranga po cerkvenem obredu. »Kakih petdeset korakov od cerkve zadene svatbeni sprevod na tako imenovano 'šrango'. Fantje namreč postavijo ob vsako stran ceste navpično dva droga, ki ju štiri metre nad cesto zvežejo s svilenimi naglavnimi robci. Pred šrango mora starešina plačati za par litrov vina, na kar sme sprevod oditi 'skozi šrango'. Ko se pripeljejo svatje na ženinov dom, prične 'ohcet', ki traja včasih kar dva dni. Pijejo dvojno vino in ga seveda precej udušijo. Mize so polne raznih jedil, vsled česar mora marsikako tele, pujsek in mnogo perutnine darovati svoje življenje.« Po jedi se zavrtijo. »'Škripači' so trije. S harmoniko je namreč združen tudi klarinet in bas, imenovan 'pomprdon'. Svatje se takoj pripravijo k plesu, dočim morata novoporočenca počakati do polnoči. Opolnoči pa 'teta' sname nevesti poročni venec in zdaj zapojejo svatje: 'Oj z Bogom, nevesta, tvoj ledig stan, / saj je bil ves čas prav držan. / Zdaj žena poročena si, / sam Bog naj dneve žegna ti!«

Pa to še ni vse. »Po zatrdilu starih ženic se mora nevesta pri snemanju venca jokati. Če namreč takrat ne joka, bo pa tem večkrat jokala v zakonu. Tu mi prihaja na misel zgodbica, ki jo je pravila moja pokojna mati. Revna deklica, poštena Gorenjka, je dobila dobrega, lepega in bogatega fanta za moža. Zato se ji ni zdelo kar nič potrebno solze pretakati. Da bi se pa ognila klepetavim jezikom, je prišla na originalno misel. Tik pred snemanjem venca je izginila iz hiše in si je s čebulo tako temeljito nadrgnila oči, da se je vkljub notranji zadovoljnosti morala solziti. Pa je imela smolo. Duh čebule jo je izdal. To je bilo seveda v očeh vseh ženskih svatov veliko norčevanje in vse so ji na tihem prerokovale cel pekel v zakonu. Toda vse te prerokbe so se izkazale za neresnične, kajti nevesta je bila v zakonu tako srečna in zadovoljna, da se ji ni bilo treba nič jokati. Po snemanju venca novoporočenca zaplešeta najprej 'solo', potem pa se z drugimi svati vred sučeta do ranega jutra.«