Najraje skače ob morju

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Medvode / sobota, 10. marec 2007 / 05:00

Irena Avbelj, Bloudkova nagrajenka za lani, si življenja ne predstavlja brez padalstva.

Zg. Pirniče - Irena Avbelj je dobila Bloudkovo nagrado za leto 2006, najvišje državno priznanje na področju športa. Že vrsto let je vodilna športna padalka v svetu, tako v klasičnih padalskih disciplinah kot tudi v paraskiju. Lani je v Rusiji znova postala svetovna prvakinja in dosegla poseben dosežek: štirje zavoji za 360 stopinj in dve salti v prostem padu pri hitrosti 300 kilometrov na uro v 5,9 sekunde, kar je eden največjih dosežkov v figurativnih skokih nasploh.

Po enaindvajsetih letih ukvarjanja s športnim padalstvom ste prejeli Bloudkovo nagrado. Kaj vam to pomeni?

»Bloudkova nagrada je zame in za celotni padalski šport in morda tudi za neolimpijske športe velika čast, še posebej, če vemo, da je bilo 68 nominirancev.«

Ima priznanje kakšno posebno mesto v hiši?

»Zaenkrat je še zvito in je med drugimi priznanji. Ga bom pa uokvirila in obesila na steno.«

V vaši karieri se je verjetno nabralo že veliko priznanj?

»Zelo veliko, tako da sem dala narediti prav posebno omaro. Kadar se je najavil kdo od novinarjev, sem vedno morala brisati prah s pokalov, medalj. Seveda pa so v omari priznanja malce ločena. Posebna polica je namenjena svetovnim prvenstvom.«

Dosegli ste že vse. Kaj vaš še motivira, da vztrajate?

»Imam obdobje, ko že malce razmišljam, ali bi še vztrajala ali ne. Dostikrat v šali povem, da me motivira sam strah pred pisarno. Je pa v tem tudi nekaj resnice.«

Si prestavljate življenje brez skokov?

»Težko. Ko se bom odločila za tekmovalno slovo, nekaj časa zagotovo ne bom šla v zrak, sčasoma, vsaj kolikor se poznam, pa.«

Imate v mislih tudi jadralno padalstvo?

»Z jadralnim pdalstvom sem poskusila že kar nekaj let nazaj, a me je bilo strah. Ta padala se mi zdijo nestabilna. Njihova konstrukcija je popolnoma drugačna kot pri športnih padalih. Nisem se dobro počutila, tako da zaenkrat ne razmišljam o tem.«

Pozimi tekmujete v paraskiju, ki je kombinacija skokov in veleslaloma. Torej ste tudi dobra smučarka?

»Ko sem začela smučati med vratci, sem bila stara 20 let, tako da sem imela kar težave. Smučanje veliko treniramo in sem napredovala, ostaja pa moj slabši del.«

Razlika med skoki pozimi in poleti?

»Najbolj v temperaturah, čeprav letos ni takšnega problema. Skakali smo tudi že pri minus dvajset stopinj Celzija. Problem je, ker ne moremo imeti debelih rokavic, obute pa imamo superge. Vendar ker že vnaprej vem, da me bo zeblo, je potem lažje.«

Koliko skokov ste že naredili?

»Na leto jih naredim od petsto do sedemsto, od tega jih pozimi opravim okrog petino, ostale poleti. Pozimi dnevno naredimo manj skokov, saj gremo zjutraj najprej za tri ure smučat, potem pa še skakat. Skupaj pa imam trenutno 9168 opravljenih skokov.«

Se je padalo vedno odprlo ali ste morali kdaj potegniti za rezervnega?

»To se mi je zgodilo le enkrat in od tega je že zelo dolgo. Takrat glavnega padala sploh nisem mogla odpreti, torej ni bilo s kupolo nič narobe, tako da sem potem odprla rezervnega. Dobro se še spomnim tega. Zelo pomembno je, da se veliko pogovarjamo, da obnavljamo izredne primere, da tudi sredi noči veš odgovor na vprašanje, kaj narediti v določeni situaciji, da ti to pride v podzavest. Ko se kaj zgodi, potem niti ne razmišljaš, ampak roke kar delajo.«

Vaša slabost pri skokih?

»Trener večkrat pravi, da ne poslušam njegovih navodil. Imam problem, ker sem začela skakati na en način in po toliko letih je to težko spreminjati. Zadnji del skoka bi morala priti višje. Lažje bi bilo, če bi začenjala iz nič, kot pa sedaj skok spreminjala.«

Zelo pomembno je zlaganje padala.

»Vsakič, preden greš na letalo, pogledaš, ali je s padalom vse v redu, potem si ga namestiš na hrbet, ko pristaneš, pa padalo zložiš po določenih stopnjah, vmes so tudi kontrole. Zelo pomembno je, da vedno veš, da si padalo dobro zložil, da se na letalu potem ne sprašuješ, ali si vse naredil v redu. Padalo zložim v štiri do petih minutah. Gre kar hitro.«

Vas je še kaj strah?

»Strahu, ki je bil prisoten pred prvimi skoki, zagotovo ni. Je trema pred tekmovanji, morda je malce strahu, če se dolgo časa ne skače ali če menjamo terene. Je pa to drugačen strah kot tisti na začetku.«

Kaj razmišljate v zraku?

»Pri figurativnih skokih, ko letim na glavo, še na hitro ponovim, gledam točno v tisto smer, kjer je kamera. Zelo redko imaš v zraku čas za uživanje. Mislim, da je bilo vsega skupaj le okrog pet skokov, da sem jih lahko naredila povsem zase. Vsak skok namreč namenimo za trening.«

Kje vam je najlepše skakati?

»Ob morju, ker imam morje rada in se rada potapljam. Od centrov pa se mi zdijo še vedno najlepše Lesce. Lepo je tudi pozimi v smučarskih centrih.«

Imate izpit za inštruktorja, pilota za tandem?

»Imam, vendar sem zadnji dve leti v tandemu zelo malo skakala. Izpit pa sem naredila zaradi sestre dvojčice, da je od blizu videla, s čim se ukvarjam. Moja hčerka pa še ni skočila z mano. Če bo hotela, bom takrat še naredila toliko skokov, da bo šla lahko z mano.«

Medvoščani potem s tabo ne morejo skočiti?

»Že ko sem več skakala v tandemu, sem potnika zelo izbirala. Dala sem omejitev, da je bil lahko maksimalno deset kilogramov težji in deset centimetrov višji od mene. Za potnika si odgovoren, v zraku ga moraš obvladati.«

Kakšni so cilji v letošnjem letu?

»Čez štirinajst dni imam svetovno prvenstvo v paraskiju v Predazzu, maja se začne sezona evropskega pokala, začetek septembra je evropsko prvenstvo v Osijeku, oktobra pa še svetovno vojaško prvenstvo v Indiji, tako da bo sezona kar dolga.«