Dežmanove grablje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. maj 2007 / 06:00

Pogledi Jožeta Dežmana na nekatera poglavja iz naše novejše zgodovine so takšni, da z njimi vedno znova buri duhove. V tem je podoben stricu Tončku, narodnemu heroju - oba sta ekstremista. To pa ni vsak, za spoprijem z ekstremi je treba tudi precej poguma ...

Jožetu Dežmanu očitajo, da se je spreobrnil. Tudi nekateri od njegovih kolegov zgodovinarjev trdijo, da je revizionist in konvertit. Pri tem ne varčujejo z besedami poniževanja. Za njih je »gorenjski zgodovinar in nekdanji skrbnik revolucionarnih izročil«; sodil naj bi med tiste, ki žele »kameleonstvo prikazati kot neke vrste osebno rast«; Janez Stanovnik pa mu žuga z »Dežmanovimi grabljami«, ki da ga bodo kot konvertita enkrat že treščile po gobcu. Dežman svoje preteklosti ne zanika, doživlja jo kot osebnostni razvoj. »Sam sem začel raziskovalno pot kot politični aktivist – v Zvezi socialistične mladine in Zvezi komunistov sem se ukvarjal prav s sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Postopoma sem spoznaval, da je to sistem zapovedane laži, grajen na mnogih ideoloških, faktografskih in obrednih falzifikatih. Tako sem lahko kot človek iz partijskega sveta postopoma dojel, da je bil temeljni interes slovenske boljševistične elite, da je z umorom, ropom in lažjo osvojila in ohranjala oblast na račun rasističnega stigmatiziranja večina prebivalstva.« Sicer pa: koliko je med nekdanjimi komunisti takih, ki niso zatajili svoje »vere«, kdo ni postal »revizionist in konvertit«? »Da je lahko prišlo do osamosvojitve in demokratičnega sistema, je bil nujen pogoj, da komunisti zatajimo svojo 'vero'. Vsak član Zveze komunistov bi moral po svoji partijski zavezanosti/vesti braniti temelje 'vere': historični in dialektični materializem, Jugoslavijo, enostrankarsko diktaturo, demokratični centralizem, družbeno lastnino, samoupravljanje … Prav množično in aktivno sodelovanje v uporu in vojni proti sistemu, ki so ga simbolizirali rdeča zvezda, Tito, federacija, Jugoslovanska ljudska armada in Udba, pomeni veliko priznanje komunistov, da smo verjeli v krivo vero. Ali po partijsko rečeno: pod sodbo zgodovine smo samokritično revidirali svoja stališča. Opravili smo konverzijo, odšli smo iz boljševističnega nasilja in samoupravne utopije.«

Po mojem gremo lahko v tem pogledu še korak naprej in se vprašamo: kdo pa so bili tisti, ki so opravili glavni preboj iz oklepa komunizma v nov razvoj? Opozicija ga ni mogla, ker je ni bilo, na politični sceni se je pojavila šele v zadnjih dveh letih prejšnjega sistema, ko je bil komunizem že ves načet. Cerkev je bila od komunizma tako ostrašena, da se je v duhu morda res pripravljala na njegov konec, na glas pa ni rekla in storila nič; vsaj slišalo in videlo se ni. Demokratični Zahod, ki naj bi bil po lastni definiciji naravni sovražnik komunizma, ne le, da našega ni spodkopaval, nasprotno: do Titove smrti mu je ves čas dajal vedno nove in izdatne dolarske injekcije. Komunizem so torej lahko načeli le – komunisti sami. Najprej tisti, ki so bili iz partije izključeni ali iz nje izstopili (takrat ko je bilo to še pogumno dejanje in ne šele v zadnjem letu) in ji v nadaljevanju tudi glasno nasprotovali. Nekaj malega smo prispevali tudi tisti, ki nismo bili dosledni komunisti, ki smo bili za stvar premalo zagreti in smo bili torej nekakšna znotrajpartijska opozicija, krt, ki jo je glodal od znotraj. Ne nazadnje je tisto, kar je od partije ostalo, v letu 1990 samo sestopilo z oblasti in pristalo na demokratična pravila igre. Sicer pa so bili na koncu že vsi korajžni, tako komunisti, ki so množično vračali partijske izkaznice, kot tisti, ki so se vključevali v nove stranke … Gornjo trditev bi seveda lahko potrdili tudi z imeni. Pa ni potrebno, saj najbolj znana vsi poznamo.

Glede revizije in konverzije pa tole. Revizijo smo po mojem opravili vsi, konverzije pa ne. Na glavne postavke iz partijskega kanona nihče več ne prisega. Da bi se vsi spreobrnili v nekaj povsem drugega in partijskemu nasprotnega, pa tudi ne drži. Večina se je partijske nadležnosti le otresla, spremenila se v bistvu ni. Čeprav je tudi kar nekaj takih, ki so iz levičarjev (kar naj bi komunisti že po definiciji bili) postali desničarji in iz komunističnih nasprotnikov Cerkve (ponovno) kristjani ali pripadniki neke nove vere, kakršno premore, denimo, predsednik republike. Jože Dežman je postal kristjan. Konverzije ni opravil le na načelni, temveč tudi na osebni ravni, ko je uspešno prestal protialkoholno terapijo. In hkrati očitno tudi protikomunistično. Skozi to terapijo je postal zgodovinar terapevt, akter spravnega procesa. Je eden redkih zgodovinarjev in posameznikov nasploh, ki so jim ljudje pripravljeni zaupati doslej v strahu prikrite, naravnost neverjetne in tragične zgodbe. Ko jih izpovejo, se osvobodijo strahu. Dežman jih zapiše in povzdigne v zgodovinski spomin. To ni kakšno nadležno obujanje preteklosti (za nekatere pač), gre za osvobajanje in zdravljenje zgodovinskih travm. In v tem je po mojem tisti Dežmanov »več«, ki še ni v celoti ovrednoten. Ali so to tudi »Dežmanove grablje«, ga bodo naposled usekale po gobcu, bo pokazal čas. Za zdaj udarjajo predvsem po tistih, ki so gobce zavezovali drugim.