Nominator 248

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 4. maj 2007 / 06:00

Prazniki s tradicijo ter prijateljevanje ob športu gredo zanesljivo skupaj. Precej številna in interesno mešana druščina že nekaj let izkorišča skupne užitke ob igranju tenisa, pred leti precej bolj »mondenega« športa kot je danes, da okoli velikonočnih ali prvomajskih praznikov odigrajo partijo iger mešanih dvojic. Letos so peščeno podlago zamenjali za umetno travo, glavna tribuna z navijači pa je imela prek igrišča pogled na italijansko stran Brd. Teniški »pomembneži« in tisti malo manj prepoznavni so letos loparje vihteli in pošiljali žogice prek mreže na Plešivem pri Ratku Pulcu, pred leti odličnemu balinarju in nogometnemu navdušencu, zdaj teniškemu zanesenjaku. In ne samo odličnem vinogradniku. O poškodbah tokrat nič, športno pa se je najbolj sešlo, ob pomoči Ljubljančana, trem Gorenjcem. Zagrizen tenisač Andrej Šifrer si je sicer pošteno krvavo obarval koleno, a tista njegova, da si je za prijatelje treba vzeti čas, pove dovolj. V drugo stranko prestopljeni politik, včasih premier, Tone Rop, ki vsekakor potrebuje odlično vzdržljivost, je slavil slast zmage z »Živilarjem« Brankom Remicem. Oba sta včasih teniško izzivala tudi Zorana Jankoviča. Pa ne samo teniško. Kranjčan Tomo Balderman, pred leti vaterpolist ter trener Triglava in reprezentance, pred dnevi mu je precej prekmalu umrla žena, pa je teniško prepoznaven iz slovenske rekreativne lige, kjer že nekaj let slovi kot izjemno borben in »fer« igralec. Čestitke za športno vztrajanje si zaslužijo prav vsi nastopajoči. In medtem ko je Andrej Šifrer pel o dobrih gostilnah in o tem, kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič, pa je podobno popularen Jan Plestenjak, skoraj napol Primorec, že drugo turistično sezono odprl svojo »gostilnico«. Ta je pravzaprav zanimivo glasbeno opremljen »plažni bar« s preprostim in prepoznavnim imenom Playa. Jan, ki je ravno te dni končal snemanje video spota za pesem Soba 102, pripravlja tudi v letošnji sezoni zanimiv glasbeno-gledališki obmorski program. V glavi, kot sam pravi, pa že zori nova Playa, ki bo prostor dobila v ljubljanskem Emporiumu. Če bo ideja realizirana v celoti, bodo okrog nas plavale akvarijske ribe, ki bodo ob ambientalni glasbi, ki pomirja duha in dušo, pričarale spomin na Mediteran. Medpraznično je bil v Playi opažen tudi postavni Robert Lavtar, pred leti državni uslužbenec – policist in varnostnik, zdaj pa že nekaj let mojster gnostičnih spiritualnih metod, slovenski šaman in Babalawo ter vpliven član društva za globalizacijo humanizma. Robert, ki je s svojim delom na področju alternativnih metod, koristnih za zdravje in duhovno očiščenje, dobil priložnost tudi na Dunaju, v Zagrebu in Oslu, je simpatično in brhko svetlolasko predstavil kot svojo asistentko. Skoraj kot v filmu. Petra Slapar, ki je očarala pol lokala, me je prepričala, da bi res lahko bila asistentka. Pravi pa, da general, Tržičan Janez Slapar ni njen sorodnik. Nič ne de. Podobno brhkih deklin se bo Portorožu in v Playi dalo videti že prihodnji konec tedna. Pazljivo.

Zgodba, ki bo te dni v gastronomsko-turističnem svetu zanesljivo zelo odmevna, se imenuje SaltExpó. Gre za prvo svetovno razstavo v Neaplju v Italiji, posvečeno soli, spremljano z obsejemskim dogajanjem v kuharskih laboratorijih s predavanji. Neapelj se bo od včeraj, od četrtka, do nedelje spremenil v glavno svetovno mesto soli. »Zame je sol več kot le sestavina. Je moj simbol, ikona čistosti naše kuhinje,« je navdušeno pripovedoval svojo solno »štorijo« Tomaž Kavčič iz gostišča Pri Lojzetu iz gradu Zemono v Vipavski dolini. Tomi, kot mu pravijo prijatelji, spada v krog mednarodne kuharske elite, ki so najbolj vezani na sol – solni cvet in je povabljen na SaltExpó, da predstavi svoj odnos do soli. Njihova »piastra di sale« - plošča soli ali po Tomaževo, Solni žar, ni marketinški trik, je svojevrsten znak njihove kuhinje, je gledališče in oder na Zemonu. »Naša kuhinja ni laboratorij. Je kuhinja, ki sloni na preteklosti izvornih okusov, s katerimi delamo s spoštovanjem in vso potrebno nežnostjo,« je prevzet pogledoval na tri morske solne kristale, ki jih je dobil v dar od znane biologinje, na njeno željo neimenovane. Tako veliki morski solni kristali so prava redkost, saj le stežka dorastejo v pravilno vlažnih in mirnih razmerah. Ti trije solni dragulji so stari vsaj petdeset let, če ne še več in so zrasli v zapuščenih solinah v Stonu. »Predstaviti jih nameravam kot posebnost ob naši, piranski soli, ki je prav tako nekakšna svetovna posebnost.« je povedal Tomaž, eden od štirih slovenskih članov evropskega vodiča JRdE. »Všeč so mi različne tehnike kuhanja, ki ti pomagajo, vse dokler ti ne spreminjajo okusov sestavin. Predvsem pa ti ne smejo komplicirati življenja,« se je pred odhodom na prvi »slani« sejem v Neapelj nasmehnil 35-letni »gastro frik«, ki bo v družbi svetovnih kulinaričnih zvezdnikov (H. Beck, M. Cedroni, G. Esposito, D. Scabin) predstavljal Slovenijo in piranske soline, katerih zgodovina sega še v rimske čase. Sol je sestavni del zgodovine, antropologije, ponekod tudi religije, ezoterike, kulture, literature, lingvistike, tudi političnega vpliva. Pri nas, vsaj od Martina Krpana naprej, tudi del ljudske legende. »Je umetnost narave, je kos morja, ki ni hotel in želel nazaj v nebo. In če je želel ostati pri nas, mu moramo posvetiti posebno pozornost,« gre razmislek o Tomaževem življenjskem slogu. In če znaš, vedo zate tudi v Evropi.