Navadil sem se odpuščati

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Kranj / sreda, 2. maj 2007 / 06:00

Radovan Hrast je leta 1991 osupnil slovensko javnost s knjigo Čas, ki ga ni, v kateri je opisal trpljenje na Golem otoku. Maja bo izšla njegova nova knjiga Viharnik na razpotjih časa.

Kranj – Na vprašanje, zakaj je dal novi petsto strani obsegajoči knjigi, ki jo bo založila in izdala Založba sedem, natisnil pa Gorenjski tisk iz Kranja, takšen naslov, je Radovan Hrast odgovoril, da je on v resnici viharnik. Življenje ga je premetavalo in utrdilo. Pogosto je bil potisnjen na rob med življenjem in smrtjo, vendar je preživel. »Vsakemu sistemu, v katerem sem živel, sem bil napoti. Po naravi sem vihrav in vedno glasno povem tisto, kar mislim, čeprav vedno ni bilo dobro zame. Sedanji slovenski oblasti zamerim, da krivic in napak, storjenih med drugo svetovno vojno in po njej, ne meri z enako mero. Naša partizanska stran se je že večkrat opravičila, nasprotna, poražena, še zlasti Cerkev, pa še nikoli,« je o svojem značaju povedal Radovan Hrast, ki je bil rojen 15. maja 1931 v učiteljski družini v Bukovščici v Selški dolini. Hrastovi so bili zavedni primorski Slovenci, ki so pred Italijani zbežali v Jugoslavijo. Na njihovem domu so se zbirali prvi borci Cankarjevega bataljona.

Radovan Hrast piše o otroštvu in mladosti, o partizanih, katerim se je hotel še kot otrok pridružiti, pa so ga zaradi mladosti trikrat poslali domov, preden so ga sprejeli, o navdušenju zaradi zmage leta 1945 in pripravljenosti ljudi, še posebej mladine, za gradnjo nove države. Knjiga je pripoved o »času, ki ga ni«. To je čas med 24. majem 1949 in 1. majem 1953, ko je bil dvakrat na »družbeno koristnem delu« v taborišču na Golem otoku in ni zapisan v nobenem Hrastovem osebnem dokumentu. Tako je v začetku devetdesetih letih rekel Hrastu ob prošnji za rehabilitacijo eden od sekretarjev na centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije. »Hvala, tovariš sekretar,« mu je odgovoril. Njegove besede o času, ki ga ni, je izbral za naslov knjige o Golem otoku, ki je izšla leta 1991. Avtor je opisal tudi svoj pogled na še druge plati svojega življenja, katerega lep del je preživel v Kranju in v Olševku, kjer je bil oče ravnatelj šole.

Hrasta so dvakrat zaprli na Goli otok: prvič za dobre tri mesece, potem pa je moral še na delovno akcijo, in drugič za dve leti. Obakrat so ga vohljači Udbe na Reki, kjer je bil dijak pomorske šole in nato uslužbenec Jadrolinije, zatožili, da je kritiziral primere neenakosti ljudi, v kateri so imeli eni komaj za preživetje, drugi pa obložene mize, da je hotel pobegniti v Italijo in Udbi ni hotel ovajati sošolcev in sodelavcev. Ko so ga kot »dvomotorca«, tako so rekli povratnikom, z ladjo Punat drugič pripeljali na otok, je bilo nasilje nečloveško. Pretepali so ga tako hudo, da so mu zlomili zobe in hudo poškodovali desno uho. Na Golem je sklenil, da se bo, če bo prišel živ odtod, maščeval krvnikom in ovaduhom, še posebej brigadirskemu tovarišu Petru Zomru, ki je bil kriv za njegovo drugo aretacijo.

»Ko sem ga srečal in videl, kako nebogljeno se je tresel pred menoj in kakšna zguba je bil, sem si premislil. Janez, saj si kup nesreče, sem mu dejal. Povej mi vsaj, zakaj si to delal. Pa ni povedal, ker je bil nesposoben in pokvarjen. Kapetana Djuko Zjačića sem kasneje srečal na Reki, ko je za udbo vohljal po tujih ladjah. Pisal sem mu, kakšne svinjarije je počel. Njegov sodelavec mi je povedal, da je zbolel za pljučnim rakom in je še smrtni postelji govoril, da mu Hrast ne da miru. Med pazniki so bili tudi dobri ljudje, ki so morali ravnati po poveljih, sicer bi lahko tudi sami za vedno ostali na otoku. Tak je bil Ciril Dragojević iz Vele Luke na Korčuli, stric pevca Oliverja Dragojevića. Na Golem otoku sem spoznal, da ne smem sovražiti, ampak moram ostati normalen, znati odpuščati in biti boljši od tistih, ki so bili krivi za moje trpljenje,« je izkušnja Radovana Hrasta, ki je bil med prvimi zaporniki na Golem otoku, na katerem je vladal sistem, v katerem so bile žrtve hkrati tudi rablji.