Strog profesor in dober prijatelj

Če bi bil še živ, bi eden najvidnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja France Mihelič (1907-1998) danes praznoval stoletnico. Loški rojak se je rodil v Virmašah in tam preživel otroška leta. Svojega profesorja in kasnejšega prijatelja se spominja slikar iz sosednjega Godešiča Franc Novinc.

Jutri bo minilo sto let, odkar se je v Virmašah pri Škofji Loki rodil France Mihelič, akademski slikar, dolgoletni profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, trikratni dobitnik Prešernove nagrade (1949, 1955 in 1965), ki s priznanji za svoja dela doma in v svetu velja za enega najpomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja. Rodbina Franceta Miheliča sicer izhaja iz Bovca, slikarjev oče Franc pa je z mladoporočeno ženo Jožefo (rojeno Novinc) leta 1904 odšel na kranjsko, kjer se je kot progovni delavec zaposlil na železniški postaji v Škofji loki. S slamo krita kajža pri Šuštarjevih v Virmašah je za nekaj let postala bivališče Miheličevih, kjer se je 27. aprila 1907 kot peti otrok v družini rodil France. »Čeprav je France v Virmašah preživel le svoja prva leta, pa so v njem, kot mi kasneje večkrat povedal, vedno živeli spomini na otroštvo. Poleg veselja do narave so ga vselej spremljali motivi podeželskega sveta in vaškega življenja pa tudi likovni vtisi z zidov crngrobske cerkve,« se Miheliča spominja njegov učenec in stanovski kolega iz sosednjega Godešiča, akademski slikar Franc Novinc: »V mnogih njegovih delih je mogoče spoznati motiviko, vezano za njegovo otroštvo. V slikah se hkrati da »slišati« vse tiste šume, ki jih prinaša stara lesena hiša, šume, ki so hkrati strašljivi in mistični.«

Veliki mojster risbe je Franca Novinca, danes prav tako profesorja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, učil v prvih dveh letnikih. »Imel me je dva predmeta, risanje in veliki akt. Med študenti je užival veliko spoštovanje, saj je bil zelo strog profesor. Ko je prišel delat korekture in ocenjevat naše delo, je v ateljeju v tisti sekundi nastala čista tišina. Ni trpel lenuhov in lažnivcev; brez truda in brezpogojne predanosti delu preprosto pri njem nisi mogel »priti skozi«,« se profesorja spominja Novinc in mu priznava, da je od njegovih ur na akademiji zelo veliko odnesel. Še posebej vedro vzdušje je bilo, kadar so risali akt in jim je poziralo kako zelo lepo dekle. »Profesor, ki je imel res občutek za žensko lepoto, je bil ob takih priložnostih zelo dobre volje.« Čeprav je mogoče z njim celo v daljnem sorodstvu, saj se je njegova mama pisala Novinc, na akademiji zato ni imel nobenih popustov. Nasprotno. »Na podelitvi diplom je kot eden od mentorjev pristopil k meni in mi dejal: ‘Vi ste bili pa že od vsega začetka moja simpatija. Sva najbrž v kakšnem sorodstvu, saj so korenine obeh na severnem Primorskem.' Zanimivo, da mi vsa štiri leta ni dal niti najmanjšega namiga na to.« Po akademiji nista imela tesnejših stikov, je pa leta 1984 Novinc pri njem kupil dve večji deli. »Ko sem dobil nagrado Prešernovega sklada, sem se odločil, da bom denar porabil za nekaj, kar bo imelo trajno vrednost in mi bo v spomin. Tako sem pri Miheliču kupil dve večji platni, eno z naslovom Gozd iz šestdesetih let in platno iz serije, ki jo je poimenoval Dafne,« ob slikah pripoveduje sogovornik, ki ima še nekaj mojstrovih barvnih lesorezov in drugih grafik.

Po upokojitvi je Mihelič v najem vzel stanovanje v Hotovlji pri Poljanah, kamor je pogosto zahajal na oddih. »Velikokrat se je spotoma oglasil pri meni v Godešiču, rad pa nas je prijatelje povabil tudi v Poljane … Pogovor je ponavadi tekel o slikarstvu, pa tudi o povsem običajnih temah, od spominov na Virmaše do aktualnih dogajanj. »Ko smo leta 1979 ustanovili Združenje društvo Loških umetnikov, smo prvo Groharjevo nagrado podelili prav njemu in že takrat je rekel, da bi kar precej svojih del podaril svojemu rojstnemu mestu Škofji loki, le pravi prostor naj dobimo za to. Ideja je bila, iskali pa smo pravi prostor za to. Svoje je dodala še politika in vmes se je zamenjalo kar nekaj županov. Ko sem pred leti razstavljal v stavbi Obrtnega združenja, smo nehote prišli na idejo, kaj pa če bi galerijo uredili v sosednji Kašči. Ta je bila takrat še potrebna obnove, v njej je tovarna Šešir hranila zajčje kože … Galerija Franceta Miheliča je kasneje le dobila svoje mesto v prostorih Kašče, ob sprva nekaj več slikah pa je Mihelič nazadnje Škofji Loki podaril 59 del.