Za sladoled tekmovali v tenisu

Besedilo: Ana Hartman
ponedeljek, 16. april 2007 / 06:00

Spomine na otroška leta sta obujali dvojčici Tina in Ines Hižar s Svetja.

Kaj vama je najbolj ostalo v spominu?

Tina: »Brezskrbna igra na ulici na Svetju z drugimi vaškimi otroki, poletna čofotanja v kadi na domačem dvorišču, družinski nedeljski izleti v naravo, počitnice na morju, kasneje pa vsakodnevni treningi smučarskega teka in tekmovanja.«

Ines: »Jaz se najbolj spomnim športne kariere, eksotičnih potovanj (Malezija, Nova Zelandija, Afrika, Kuba, Dominikanska republika, Madeira). Pa tudi to, da sva bili vedno zelo lepo oblečeni; mami in babica sta nama šivali in štrikali prave kreacije.«

Kaj sta se najraje igrali?

Tina: »Razne športne igre na ulici, kot so gumitwist, ristanc, ravbarji in žandarji, kotalkanje, vožnje s kolesom ...«

Ines: »Pa tenis, skoraj vsak dan sva za sladoled tekmovali med sabo!«

Tina: »Zelo aktualne so bile tudi Barbike, ki sva jim s sestro sami šivali oblekice.«

Kaj sta si želeli postati kot deklici?

Ines: »Jaz sem sanjala o tem, da bom uspešna športnica in osvojila kolajno na svetovnem prvenstvu, kar mi je uspelo leta 1998 v Maleziji.«

Tina: »Postati sem si želela učiteljica ali pa pevka, saj smo s sošolkami obiskovale mnogo interesnih dejavnosti, kot so pevski, dramski, likovni krožek, in pogosto nastopale pred razredom.«

Sta radi hodili v šolo?

Tina: »Seveda, saj sem imela tam veliko prijateljev. Obe sva bili vseh osem let OŠ in v gimnaziji odlični učenki, jaz sem bila tudi Zoisova štipendistka.«

Katere predmete sta imeli radi in katere ne?

Ines: »Biologijo in angleščino, kasneje pa psihologijo in medicino športa. Najmanj sem imela rada športno vzgojo, ker me je pogosto vse bolelo od treningov.«

Tina: »Najraje sem imela angleški jezik, ki se mi je že takrat zdel zelo uporaben, likovni pouk in športno vzgojo, najmanj pa tehnični pouk.«

Kakšen deklici sta bili?

Tina: »Bila sem zelo živahna, hiperenergična in radovedna deklica, a mislim, da starši niso imeli preveč dela z mano, saj sem bila zelo pridna in upam, da ne preveč samosvoja.«

Ines: »Bili sva drugačni. Tako pri učenju kot treniranju so naju morali starši prej »bremzati«, kot preganjati.«

Sta si bili po karakterju podobni?

Tina: »Z Ines sva si bili v otroštvu karakterno še bolj podobni kot danes, čeprav je bila ona že takrat malo bolj trmasta in nepopustljiva, jaz pa bolj družabna.«

Ines: »Jaz sem bolj odprta, vedno povem, kar mislim, Tina pa … Ko sva bili mlajši, se je po kakšnem porazu delala neprizadeto, potem pa v sobi na skrivaj jokala.«

Kako danes gledata na otroška leta?

Tina: »Na otroška leta imam zelo lepe spomine in bi jih takoj še enkrat doživela, saj so bili to zelo brezskrbni časi, polni igre in zabave s prijatelji pa tudi prvih uspehov.«

Ines: »Takoj, res takoj bi še enkrat doživela svoje otroštvo, čas, ko s sanjami lahko dosežeš ogromno!«