Bomo res od mrtvih vstali?

Ste kdaj pomislili, kakšni boste, ko boste na dan poslednje sodbe obujeni od mrtvih? O tem bo sicer odločil Ta, ki vas morda obudi. A vseeno, ljudje smo radovedni in nečimrni - v kateri podobi svojega telesa bi želeli biti obujeni: v otroški, mladostni, zreli ali stari?

Kaj nam pomeni velika noč? Po mojem je med nami vse več takih, za katere je to le še praznik kot vsak drug, napolnjen s povsem profano vsebino. Za mnoge je šunka le šunka in so pirhi le pirhi. Blagor tistim, ki verjamejo, da je šunka Kristusovo telo in da so pirhi kaplje njegove krvi. In ki vrh tega verujejo, da je Kristus res vstal od mrtvih, predvsem pa, da bo to omogočil tudi tistim, ki vanj verujejo. To je največje upanje tega sveta: da bomo po smrti obujeni v večno življenje. Človek si torej lahko večno življenje prisluži le z velikonočno vero v vstajenje od mrtvih. A od tistih, ki so s tako vero umrli, ni po Kristusu še nihče prišel nazaj in jo potrdil. Vera ostaja vera. Drugo pa je vprašanje, ki se v novejšem času postavlja na ravni znanosti in tehnologije: si lahko človeštvo samo zagotovi večno življenje? Konec našega rodu naj bi bil namreč samo vprašanje časa. Če ne bomo uspeli sami sebe uničiti v atomski vojni ali kaki drugi od nas samih povzročeni nesreči, je velika verjetnost, da bo enkrat, čez nekaj ali čez milijon let, v Zemljo spet treščil meteorit in povzročil ekološko katastrofo takšnih razsežnosti, da jo bo človeštvo le težko preživelo. To se je v davni preteklosti našega planeta že zgodilo, takrat naj bi izumrli dinozavri …

Če se v naslednjih desetletjih nič od tega še ne bo zgodilo – Bog daj, da bi bilo tako! – je velika verjetnost, da se bo Noetova vesoljska barka z izbranimi primerki naše vrste (in drugih vrst?), odpeljala na kak drug svet in vzela s seboj izbrana pričevanja o dosežkih največjih posameznikov in kolektivov človeškega rodu. Tam, kjer bodo pristali, si bodo postavili novo bivališče in v njem svetišče, v katerem si bo mogoče ta dela ogledati, jih častiti in preučevati … Ja, res smo nečimrni, na vsak način hočemo preživeti, če ne kot posamezniki iz mesa in krvi, pa vsaj v kolektivnem spominu. Egiptovski faraoni so se dali balzamirati in se inštalirati v piramide. Danes se kar naprej fotografiramo in shranjujemo na elektronske medije – v upanju, da si nas bo tudi po smrti še kdo ogledal. Velikonočna vera v večno življenje je pravzaprav veliko več od tega – je za vse in ne le za izbrance, le imeti jo je treba. To pa je dar, ki ga nima vsak. Z zemeljskimi darovi, kakršne pozna medicina, in z večjo kakovostjo življenja nasploh se je v zadnjem delu minulega stoletja precej podaljšala življenjska doda ljudi v razvitem svetu. Z vedno novimi in doslej neverjetnimi dosežki znanosti in tehnologije se približuje čas, ko bo izbrancem mogoče zapustiti Zemljo in omogočiti človeštvu preživetje na drugih svetovih. A v navedenih primerih gre le za podaljševanje posamičnega in kolektivnega življenja. Smrti posameznika to ne odpravlja. Vera pa obeta vstajenje od mrtvih vsakemu, ki v to veruje. Z duhom in telesom! »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Rim 8,11) Tako apostol Pavel v Pismu Rimljanom. V Prvem pismu Korintčanom pa zatrdi: »Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« (1 Kor 15,13-14) Tu je krucialna točka krščanstva. Če ni te vere, je vse drugo le praznoverje, je šunka le šunka in so pirhi le pirhi.

Da duh preživi telo – to bi človek še verjel. Da se bo duša na sodni dan spet združila z umrlim telesom in ga obudila v novo življenje – to je pa skoraj neverjetno. Da bomo spet taki, kakršni smo bili v svojih najboljših letih in se kot taki srečali s svojimi najbližjimi in najdražjimi – kdor to veruje, ima res dar vere. V kraju, kjer živim, se starejši še spominjajo Neže P. Bila je posebna ženska, tako v vedenju kot govorjenju. S posebno duhovitostjo je komentirala marsikoga in marsikaj, v svojih besedovanjih se je dotaknila celo globljih filozofskih vprašanj. Nekoč se je, ko je skupaj z drugimi ženskami plela na njivi velikega kmeta, na glas spraševala, kako se bo na sodni dan godilo tistim, ki umrejo na ladji med plovbo čez ocean in jih po starem mornarskem običaju pokopljejo tako, da jih vržejo v morje. Raztrgajo jih ribe, kdo jih bo skupaj spravil, ko bo čas? Kako bodo ti ljudje od mrtvih vstali?! Katoliška vera, v kateri je bila Neža dobro podučena, namreč uči, da bomo tistega dne vstali dobesedno, s telesom vred. Kako šele bi bila Neža vznemirjena danes, ko že več kot polovico umrlih zažgemo? Kdo bo iz kupčka pepela spet sklenil naše kite in kosti? Bojim se, da to vprašanje presega tudi naše in ne le Nežine domiselne sposobnosti. Ne pa tudi božjih. Če je Bog vsemogočen, pač zmore tudi to.