Selo pri Ljubljani (2)

Besedilo: Edvard Svetek
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 26. marec 2007 / 05:00

Med Napoleonovimi vojnami je tovarna, kakor tudi mnoge druge na Kranjskem, začela propadati. Prišla je na dražbo. Grad in tovarno z vodno silo vred je leta 1817 kupil Andrej Malič in napravil takrat največji mlin na Kranjskem. Toda tudi njemu ni bilo dano dolgoletno delovanje. Kmetje v gornjem toku Ljubljanice so se pritoževali, da so za neprestane poplave krivi jezovi na Selu. Zahtevali so, da jih podrejo. Dvorna pisarna je sklep o odpravi jezov sprejela leta 1824 in jih ob precejšni odpravnini Maliču tudi podrla. Dvonadstropno stavbo so spremenili v stanovanjsko in tja vselili 22 strank. Del stavbe so dali v najem Alojziju Toniutti, kjer je izdeloval salame. Vse poslopje je začelo vidno propadati. Leta 1887 ga je od vdove Andreja Maliča za 6500 fl. kupila Kristina Bernard ter kompleks mlina in nekdanje tovarne podarila konventu karmeličank za samostan. Sprednji del nekdanje tovarne so te preuredile v cerkev, del pa v klavzuro tega najstrožjega reda. Samostan je začel delovati 12. junija 1889, Kristina Bernard pa je postala njegova upraviteljica. V okviru samostana so imele nune tudi svoje pokopališče, ki pa je bilo povsem drugačno od ostalih. Svoje mrtve so namreč zazidavale v niše in ne v zemljo.

Leta 1948 je država samostan razpustila in sestre so morale narazen. Leta 1951 so zaradi širitve Zaloške ceste samostan in cerkev podrli, ostala je le hiša na Zaloški 58 in v njej njihov spiritual. Leta 1978 so se tu naselili dijaki malega semenišča. Skupnost si je nadela ime Kolbejev dom (enako ime je tudi pri cerkvi sv. Terezike na Kodeljevem), ki je pravno spadal pod samostan minoritov sv. Lenarta v Sostrem. Leta 1980 se je tukaj naselil njihov provincial, leta 1986 pa je bil ustanovljen samostan minoritov - Kolbejev dom.