Mala potepuha z nahrbtnikoma

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / torek, 27. februar 2007 / 05:00

Šestletni Lenart in štiriletna Zoja sta prava mala popotnika. Lani sta mesec dni preživela na potepanju z nahrbtniki po Šrilanki, bila sta že na Kreti, Sardiniji, v Španiji, na Češkem, Madžarskem...

Mnogi mladi pari v študentskih letih radi in veliko potujejo. Z nahrbtnikom na rami, na poceni, »študentski« način. A po diplomi in zaposlitvi, še zlasti pa po rojstvu otrok, se velika večina nekdaj navdušenih popotnikov ustali. A ne vsi. Marjana in Gaber iz Radovljice sta dokaz, da je tudi z majhnimi, celo zelo majhnimi otroki, mogoče potovati. Še več, prepričana sta, da ima potepanje po svetu z otroki ogromno prednosti, saj je v večini držav družina vrednota in vsi so veliko bolj prijazni in spoštljivi do popotnikov, ki poleg nahrbtnikov na rami za roke držijo še male potepuhe …

Pri osmih mesecih pod šotor na Kreto

Pri Ahačič-Staretovih je potepanje po svetu očitno del življenjskega sloga. Marjana in Gaber sta že v študentskih letih ogromno potovala, od Turčije, Anglije, Malezije, Indonezije, Tajske, Indije, Irana in Pakistana. Seveda vse z nahrbtnikom na rami. A tudi po Lenartovem rojstvu pred šestimi leti Marjana in Gaber nista obsedela doma za zapečkom. Ko je imel Lenart komaj osem mesecev, so se odločili za pot s trajektom in šotorom za tri tedne na Kreto. Ker je bila izkušnja odlična, so jo že kmalu mahnili v Toskano, pa v London … Sledilo je rojstvo Zoje in ko je imela pol leta, so že šli kampirat v Prago, poleti za tri tedne na Sardinijo, kasneje tudi na turo po Madžarski. Lani so tri tedne kampirali po Španiji, novembra pa jih je čakal največji izziv doslej – enomesečno potepanje po daljni Šrilanki. »Ker gre Lenart letos v šolo, smo načrtovali nekoliko daljšo pot. Kar nekaj variant smo imeli na voljo, predvsem pa smo hoteli nekam na toplo. Na koncu smo se odločili za Šrilanko, ker smo dobili ugodne vozovnice,« pripoveduje Marjana. Tako so se v začetku novembra podali na pot. Kot v starih časih – z nahrbtniki. Marjana in Gaber pri pripravah (in tudi kasneje na potovanjih) prav nič ne komplicirata. Gaber se drži pravila, da je s seboj treba vzeti čim manj stvari. Pol nahrbtnika oblek in pol nahrbtnika igrač za oba otroka skupaj. Zraven sodijo najnujnejša zdravila. »Vedno gremo tja, kjer so tudi zdravniki. Cepili se pred odhodom nismo, res pa je, da smo na Šrilanki vedno spali pod mrežami, zvečer pa nosili dolge hlače in dolge rokave zaradi komarjev,« pojasnjuje Marjana. Deseturno vožnjo z letalom sta otroka prestala brez težav, nekaj časa sta spala, gledala sta televizijo, prinesli so jima igrače, nazaj grede so brali dnevnik, ki so ga pisali na poti. Po Šrilanki so potovali zvečine z lokalnimi avtobusi, enkrat tudi z vlakom, bivali pa so v tako imenovanih »guest housih«. »Otroka sta uživala. Najbolj jima je bilo všeč, da smo bili 24 ur skupaj. Bila sta umirjena, prijazna, še celo tepla se nista tako kot doma.

Hkrati pa sva tudi midva z Gabrom bolj doživela življenje tam, ker smo potovali v miru in počasi.« Poleg tega imajo domačini na Šrilanki izredno radi otroke, tako da so Zojo in Lenarta ves čas ščipali v lička s pozdravom »Hello, baby!« Otroka sta uživala, ker so vsi štirje spali kar na eni postelji, pa ker sta lahko jedla z rokami, pokušala okuse eksotičnih sadežev, ker so se vozili s tuk-tuki, jahali slone, videli velikanskega Budo, se kopali v morju … Marjana in Lenart sta vsak dan pisala vsak svoj dnevnik, Lenart se je naučil tudi nekaj angleških besed, sicer pa sta z Zojo takoj našla stik z otroki in pač komunicirala neverbalno. Skratka – imeli so se odlično. Zato že snujejo načrte za naslednje enomesečno potepanje – verjetno po Turčiji.

»Otroci res nič ne komplicirajo. Vse, kar rabijo, je naš čas, mir in pozornost,« pravi Marjana. Zato je prepričana, da bi se enako dobro obneslo denimo počasno štirinajstdnevno potepanje z nahrbtniki po – Goričkem …