Ko harmonika joče

Odsev spomina, ki iz inštrumenta stoječega harmonikarja izvablja prijetne melodije.

Na februarski večer je v sklopu ciklov glasbenih večerov Grajski vitraž v kapelici Škofjeloškega gradu nastopil harmonikar Jure Tori, bolj znan kot član skupine Orlek. Skupaj s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem iz Gradca je predstavil njun skupni album Reflection of Memory/Odsev spomina, ki je izšel konec prejšnjega leta. Jure pravi, da ima raje tikanje kot vikanje.

Kako to, da si se odločil tudi za samostojno glasbeno pot in kako je prišlo do sodelovanja z Ewaldom?

»Od nekdaj sem nemiren, zato so me vedno zanimale nove stvari. Pri Orlekih sem že od samih začetkov, ko smo se še kot otroci vsi v vasi vpisali v glasbeno šolo in na Orleku na družinskih piknikih z očetom in bratom igrali bolj za zabavo, kot zares. Iz tega je nastala odlična skupina, ki bo vedno del mene, vendar pa sem začutil, da potrebujem še kaj drugačnega. Po spletu naključij me je med snemanjem albuma z Orleki k sodelovanju povabila pevka Bogdana Herman, kasneje so me povabili na nastop v Avstrijo in tako se je začelo sodelovanje z Evaldom, s katerim sva se zelo dobro ujela, sad tega pa je skupen album.«

Med igranjem balad se zdi, kot da znaš iz harmonike izvabiti jok in žalost, pri igranju tanga strast in veselje. Je to harmonika posebne vrste?

»Res je. To je Zupanova, slovenska harmonika. Kupil sem jo pred tremi leti, ko me je ta tipičen zvok očaral na nekem koncertu na Primorskem. Takoj sem vedel, da potrebujem takšno harmoniko, da bom z njo lahko izrazil vse, kar čutim. Tista, ki jo uporabljam pri Orlekih, je manjša in je namenjena tako imenovanemu alpskemu rocku, zato se z njo težko igra potiho in iz nje težje izvabi nežnejše tone.«

Za razliko od večine harmonikarjev harmoniko igraš stoje. Kako to?

»Po naravi nisem visoke rasti, zato mi sedeč položaj že fizično ne bi ustrezal, tako pa lahko harmoniko res čutim ter lažje uskladim dihanje in igranje. Takšen način igranja zahteva tudi dobro telesno pripravljenost, zato vsak dan telovadim in pazim na zdravo prehrano. Kadar zaradi pomanjkanja časa pridem na koncert nepripravljen, se to pozna tudi pri igranju, ki je posledično napornejše.«

Tvoje skladbe gredo rade v uho, pa so vseeno drugačne. Si kdaj razmišljal, da bi za njih napisal tudi tekst?

»Glasba, ki sem jo napisal za album Odsev spomina je nastajala v meni nekaj let in je odsev mojega dojemanja ljudi, okolice in občutij iz različnih obdobij, zato je precej raznolika. Vedno sem imel rad lepe, prijetne melodije, saj sem po naravi precej čustven človek. Priznam, da mi pri marsikateri skladbi stopijo solze v oči in tega me ni sram. Ravno zaradi Zupanove harmonike sem podzavestno padel v nežnejše, intimnejše vode, kar mi trenutno povsem odgovarja. Tekstov sicer ne pišem, če pa mi kdo prinese dobro besedilo, ga z veseljem uglasbim.«